Joga smeha – vadba, ko trebuh trpi

»Če se ne morete več nasmehniti oziroma nasmejati brez kakšne posebno smešne situacije ali šale, ali pa se med smehom držite kot kisla kumara, potem nujno potrebujete pomoč«. To so besede čisto pravega terapevta za smeh dr. Madana Kataria iz Indije. Sam spoznava, da obstaja kakšnih 38 vrst različnega smeha, od hihitanja do krohotanja in malo manj zaželenega histeričnega hijenskega cviljenja. V Indiji je že 50.000 ljudi včlanjenih v klube, kjer poteka terapija s smejanjem, ki pa se je na srečo razširila že po celem svetu (tudi v druge države) in tudi v Slovenijo. Na srečo zato, ker vsi poznamo zdravilno moč smeha in njegov blagodejni učinek na duha in telo (z izjemo zaželenega histeričnega hijenskega cviljenja, ki verjetno stresno vpliva na okolico ;)). Dr. Madan Kataria je ustanovitelj Joge smeha. Pri jogi smeha se ne smeji z razlogom – s pripovedovanjem šal ali gledanjem smešnic – ampak se smejalne vaje dopolnijo (družijo) z dihalnimi vajami joge. Tako v telo in možgane dobimo več kisika, po vadbi pa se počutimo radostni, polni energije in bolj zdravi. (Smeh vaditeljica v skupino vpelje z očesnimi kontakti in z igrivostjo, prisiljen smeh se nato sprevrže v resničen in nalezljiv smeh vse skupine.) Vaditelj vpelje smeh v skupino z vajami, ki spodbujajo naravni smeh. Z očesnim kontaktom se v medsebojni interakciji še jača in privabi igrivost.

Sama sem se z jogo smeha srečala po naključju, ko sem iskala alternativne oblike učenja in sem odkrila, da se ta vadba izvaja tako z učenci kot tudi z učitelji. Zdelo se mi je zanimivo, zato sem kontaktirala vaditeljico Mukti in jo prosila, naj o tem sama več pove. V nadaljevanju objavljam najin intervju. Upam, da vas bo pogovor pritegnil, da v svoje življenje vnesete več smeha.  Najprej mnenje o vadbi z učitelji, kar me je še posebej zanimalo, saj vemo, da velja stereotipna predstava o tem, kako so učitelji resni in zadržani:

“V večini od nas je prisotna velika mera notranje radosti, ki pa je mnogokrat zakrita ali bolje, pozabljena, čeprav nezavedno po njej nenehno hrepenimo. Z vadbo vnesena igrivost predrami ta del v nas. Smeh je nalezljiv in tudi na začetku manj navdušen posameznik, hitro pade v skupinsko dinamiko.”

Nato sem se po naključju tudi sama  znašla na vadbi. Skupina je bila majhna, nekaj odraslih in dva otroka. Sedimo v krogu in učiteljica začne razlagati, kaj bomo počeli. Govori nekaj o zvokih HA HA HA, HI HI HI in o tem, da je pogovarjanje prepovedano. Govorimo lahko le v spakedravščini. Jaz se, kot bitje, ki se vsekakor ne želi osmešiti in ima vse pod nadzorom, začnem nemirno presedati. Pa kam sem jaz zdaj prišla? Kaj mi tega treba? No, ma saj je skupina majhna, pa kaj če se malo osmešim. Nakar pride še en tip s kamero. No, to pa ne bo dobro, še ena zadeva, pred katero se počutim nelagodno. Ampak potem si rečem, da če sem že tukaj, pa dam vadbi priložnost. Tako vstanemo in začnemo, po nekaj HA HA HA in HI HI HI me že bolijo trebušne mišice, imam solzne oči in že obvladam spakedravščino. S skupino smo se ujeli, vso smo postali sproščeni in nastal je cel žur. Po vadbi pa noro sproščen občutek. Moram priznat, da je bila to najboljša vadba v mojem življenju. Dobila sem občutek, da ob redni vadbi razen krepitve trebušnih mišic dobiš še veliko smeha in sprostitve in najpomembneje, tu se velikokrat spravljaš v »neprijetne« situacije in greš skoznje z veliko smeha, kar ti lahko prav prid v nadaljnjem življenju. Ker pa nisem želela v članku navesti le mojega opisa, sem inštruktorico joge smeha Mukti prosila, naj sama kaj pove o tej vrsti vadbe.

Zakaj ravno joga smeha, kaj te je pri tej vadbi najbolj pritegnilo?

“Marsikatero vadbo, tehniko, metodo sem se prakticirala skozi življenje, vse so imele svoje mesto in dobrobit. Potem pa je prišlo obdobje, ko sem zaznala, da je vse lepo in prav, a še premalo radosti, veselja… in že na izobraževanju se je začelo, potem pa iz tedna v teden nadgrajevalo… manj resnosti, lahkotnejši odnos do problemov v življenju, zato manj stresa, veliko več sproščenosti, veselja, zaznavanja smešnih situacij, notranje igrivosti …”

Je vadba primerna tudi za otroke? Verjetno so mlajši otroci bolj dovzetni za smeh, starejše je lahko že malo sram.

“Da, večina otrok se hitro odzove. Starejši pa kakor kdo; v zrelejših letih se že večina zopet zave, kaj pravzaprav šteje v življenju. Kvalitete življenja ni brez sproščenosti in notranjega zadovoljstva.”

Kakšne pozitivne učinke sama opažaš pri tvoji skupini?

“Iz tedna v teden več sijočih obrazov, večja izraznost in dolžina smeha, povezanost med udeleženci, čeprav ne vedo nič kaj veliko drug o drugem… sproščenost, igrivost in kreativnost, ki se izrazi med vadbo, me vsakič znova še posebej navduši.”

So kakšne posebne skupine ljudi, ki bi še posebej potrebovali jogo smeha?

“Nemalokrat zaznam že patološko pomanjkanje smeha, veselja v ljudeh. Predvsem pri bolnih, ostarelih, osamljenih … kako malo včasih potrebujejo, da se jim polepša dan. Sicer pa čisto vsi ostali, kajti vsak posameznik, ki živi svojo radost, jo izžareva v vso svojo okolico, s tem vpliva na bližnje in  doprinese h kvaliteti življenja celotne družbe.”