Prvi november – tuje proti domačemu

»Halloween« je zavzel svet. No ja, ali pa vsaj Slovenijo v tem trenutku.

Povedano čisto po pravici: že sam pust, ki izvira iz naših krajev in k nam ni bil prinesen preko luže s tako imenovano »amerikanizacijo«. meni ne pomeni kaj dosti (razen obveznega druženja ob krofih, ki v večini primerov najdejo pot na mizo iz babičine pečice). Nisem čisto prepričana, zakaj nisem nikoli občutila posebnega veselja nad oblačenjem v kostume in risanjem po obrazu: lepo se spomnim, da sem zagnala velik vik in krik vsako leto v času šolanja tam nekje od drugega ali tretjega razreda naprej. Enostavno tega nisem nikoli hotela niti nisem imela velike želje po tem, da bi bila karkoli drugega kot to, kar sem. Pa nista bila kriva starša, niti vzgoja, v bistvu se je mama bolj potrudila za naju s sestro kot sva se pa midve na sam dan (očitno je to družinska zadeva, ker niti sestra ne more nehati vihati nosu nad pustom in nočjo čarovnic). Kostumi in vse, kar sodi zraven na ta dan? Prosim, bom preskočila. Lahko pa se dobimo na kavi kakšen drug dan in poklepetamo, ko bomo vsi videti normalno.

Jaz osebno se raje spomnim česa drugega na ta datum, recimo to, da je to naš praznik reformacije, čeprav je beseda »naš« tukaj malce odveč, vendar sem jo vstavila, ker se je praznoval že veliko prej, preden je noč čarovnic postala »in«.

In, nenazadnje, dnevu reformacije sledi tudi drug praznik.

Prvi november, oziroma cerkveno gledano vsi sveti.

Zame bo dan, ki prihaja, spet obarvan z družinskimi anekdotami in spomini na tiste, ki so žal že pokojni. Ko bom šla na pokopališče, bom prižgala tri svečke: za dva dedka in eno babico, oziroma po »domače« za dedija, dedana in staro mamo. In se jih bom z nasmehom ter najverjetneje kakšno solzo še naprej spominjala.