Praznik je sam po sebi prazen
Prazniki me običajno spodbudijo k razmišljanju. Tokrat je do mene prišla misel:”Praznik je sam po sebi prazen.” Misel mi je tako zelo všečna, da sem se odločila, da jo delim z vami. Ni važno, ali gre za cerkven ali državni praznik. Praznik je praznik. Torej je praznik, sam po sebi, prazen dan. Dan, ki ga moramo sami zapolniti, da bo svečan. Praznik sam po sebi pa je prav gotovo prazen.
In kaj je tisto, kar praznik naredi ”praznik” v pravem pomenu?
Zame osebno so to občutki. Dobre vibracije, ki jih oddajamo. Pozitiva, nasmeh, družabnost. Najbrž se boste strinjali z menoj, da ni lepšega kot sorodniki, prijatelji zbrani ob polni mizi. A ni bistvo v polni mizi niti v tem kaj je na mizi in še manj v tem kako je tisto, kar je na mizi, videti. Bistvo je v druženju, snidenju ljudi, ki so si dragi, a si premalokrat vzamejo čas za medsebojno druženje. Zato je prazen praznik kot nalašč, da ga napolnimo z lepimi trenutki, ko smo obkroženi z ljudmi, ki nam v življenju veliko pomenijo in iz njega naredimo (po)poln dan.
Praznik si moramo narediti sami …
Ker je praznik sam po sebi prazen, si ga moramo narediti sami. Poleg druženja, praznik zapolnimo z nevsakdanjimi rečmi. Rečmi, ki jih ne počnemo vsak dan. S tem zapolnimo prazen praznik. Torej, skuhamo prav posebno, praznično, jed. Na mizo denemo lep prt. Se lepo oblečemo, uredimo. Morda pred vsem tem še posebej skrbno očistimo naše stanovanje, hišo. Pripravimo praznično dekoracijo. Vse te stvari nam dajejo občutek prazničnosti. Občutek, da je praznični dan res nekaj posebnega in prav nič vsakdanji. In tako prazen dan postane praznik v vsej svoji popolnosti.
A včasih se mi zazdi, da vsa ta prazničnost prav kislo izzveni …
Stres, kaj skuhati in kako skuhati da bo čim boljše, čim lepše in naj, naj, naj, … Potem oblačila, obvezno morajo biti nova in, oh ti gromska strela, ne dopusti, da bo imela katera od sorodnic za praznično obloženo mizo (za katero smo seveda kupili popolnoma nov, pregrešno drag prt – je le praznik, kajne?) enako oblačilo. No, seveda, k novim oblačilom spada tudi nova obutev. In pa ne pozabimo ”obleči” moža, otroke. Seveda, moramo, biti stilsko usklajeni, da ”se vidi da pašemo skupaj”. In potem darila! Joj, ne, teh res ne smemo pozabiti (kje so časi, ko je bilo darilo že čas, ki smo si ga podarili med seboj?). In pa vrednost darila seveda ne sme biti (pre)majhna, kajti sicer, bomo obveljali za skopuha. Seveda nam trgovci niso v nobeno pomoč, pri brzdanju naše praznične nakupovalne mrzlice, in nam ponujajo to in ono in seveda tisto moramo tudi kupiti in imeti, sicer ne bo pravega praznika.
Konec koncev pa …
Ni pomembno, ali se oblečemo v nova ali stara oblačila. Da smo le urejeni. Morda si za piko na i nadenemo najljubši parfum. Sorodnica v enakem oblačilu? ”Pišuka, draga moja, imava dober okus!” Prt, ki krasi mizo, a je že star vsaj 15 let, je še vedno lep, skrbno opran in zlikan. In kar je najpomembnejše, naredila ga je babica. Te žal ni več z nami, je v pogledu na prt, delo njenih rok, spomin nanjo še kako živ in takrat nam je pri srcu toplo. Potica, pravite, da ni uspela? Da je skorja odstopila? Da sosedovi Marički pa ni? Ja nič hudega, tvoja, draga _____ (mama, žena, teta, hči, … – vstavi poljubno) , je boljša. Ker je narejena z veliko ljubeznijo. Do nas. Tvojih ljubih. In otroci … Ti ljubi mali otroci, na katerih naš svet stoji, so že zdavnaj zunaj, se igrajo svoje igre … Hlačne nogavice so najbrž že strgane, pentlje v laseh postrani, metuljček za vratom pa je odpadel že nekaj ur nazaj. So pa zato obrazi zadovoljni, z nasmehi do ušes. In otroški smeh in vrisk se sliši kar nekaj ulic naokoli. In to je tisto kar šteje.
Ljubezen. Druženje. Spontanost. Sreča.
Pa lepe praznike!
Vaša Irena
P.S. Pa ne pozabite objeti tistih, ki jih imate radi. In to jim tudi povejte! 🙂
