Magistri ali šlosarji – kaj pa srce?
Ko sem poslušala (kolikor sem, ker ob novicah včasih TV preprosto ugasnem in si kakšno zapojem), kako se je ministrica, ki je to bila par dni, pa ni več, prijazno nasmihala v kamere in priznala, da je grešila, me je dobesedno zabolelo srce. Ministrica za šolstvo. Sploh mi ne gre iz glave. In počasi se bom čisto strinjala s sosedom, ki ob vsaki debati, ki nanese na politiko, zaključi: »Nekdo se bo moral najt in enih par postrelit!« Pa nisem agresivna po naturi in sem proti streljanju, še lovca ne razumem, kako lahko poči nedolžno srnico … Ampak gnev v meni se je pa nabral, čeprav se trudim vseeno zreti v svet optimistično. Se prisilim, da zjutraj, ko vstanem, hočem videti lepe reči, stopim ven in pogledam v goščo za hišo, v mačehice, ki sem jih nasadila na gredico, v ovce na bregu … svet je pa res lep. Samo slovenska politika je svinjska. Mogoče tudi svetovna, ampak o tisti ne vemo toliko …
No, magistri. Sem pomislila, koliko je še takih, kot tale nedolžno nasmihajoča se Klavdija. Saj jih nihče ne kontrolira. Koliko plagiatov magistrskih nalog je še, pa nihče ne ve za to. Tako ali tako mi je sumljivo že število. Magister ta, magister oni. Nekam preveč jih je. Saj verjamem, da nekaj so pa le morali dati od sebe, da so magistrirali, ampak vseeno mislim, da je mnogo takih, ki imajo potrdilo, da so izobraženi, v glavah pa vseeno ni toliko, kot dokazuje papir.
Predvsem pa v srcih. Kajti srčne kulture ti nobena fakulteta ne more dati, potrdila, da jo imaš, tudi ne. V srcu tele, o kateri govorim, je že ni. V njem je najbrž velik kot za denar, potem kak manjši za ostale užitke, čisto čisto majcen, v zadnjem koncu, pa za usmiljenje in take vrline.
Imam znanko, ki vsakega človeka, o katerem govori, opiše s poklicem. »Ja, veš, to je on, saj veš no, tisti pravnik, ne, ne, njegova žena je zdravnica. Sinova kolegica je pa diplomirana ekonomistka. Ja, hči ima pa magistra ekonomije …«
Nikoli, res nikoli ne slišim iz njenih ust, da je ta ali oni tisti človek, ki organizira smetarsko akcijo v kraju, ki hodi v planine, ki piše pesmi, ki poje v pevskem zboru, ki kmetuje v tistem vrhu … nikdar. Samo izobrazba.
Pa se sprašujem: ali je res prav, da se spoštovanje človeka, to, da ga ceniš, gleda samo skozi tisti papir, ki ga dobiš na koncu študija? Kaj pa šlosar, mehanik, drejar, pek, malar, zidar, mesar in kar je še takih, ki morajo na svojem šihtu DEJANSKO dati nekaj od sebe, ki nič ne morejo zakamuflirati v ovitek lepih besed, s katerimi nam mažejo oči nekateri politiki , ki, brez da bi si umazali roke s šmirom, lepilom, malto … lepo vozijo skozi življenje? Kaj pa srce? Kaj pa poštenje, empatija, kaj pa vsaj malo sramu ob tem, ko na njihove račune letijo tisoči evrov, tisti, ki dela za minimalko (ponavadi res dela!) ali tisti, ki nikakor ne najde dela, pa preživi – ne vem, kako?
Še vedno upam, da je nekje nad nami nekdo ali nekaj, ki nekega dne povrne hudo in dobro. Sem pač taka. Tako mi je vse laže, manj me bolijo pokvarjenost in grdobije, ki nas obdajajo z vseh strani. Zato bom zdajle šla ven natrgat narcis, kuhinja z narcisami v vazi je tako lepa, tako topla, čeprav je stara 25 let.