Vsi bi zaposlovali in bili zaposleni, pogodbe ne bi dal ali podpisal nihče

Včasih poslušam očeta, mami in njune vrstnike, ko govorijo o svoji prvi službi in o tem, kakšno je bilo zaposlovanje v tistem času, ko so bili oni mladi. In o tem, kako lahko je bilo včasih najti službo. Seveda so bila tudi obdobja, ko služb ni bilo, a se je vseeno dalo delati in nekaj zaslužiti. Predvsem pa preživeti. Oče pravi, da res ni bilo problema najti službe. Zaposlovanje brez pogodbe ni bilo tako pogosto. Še ko je pustil prvo službo in šel iskat srečo drugam, pa je ni našel, se je lahko mirno vrnil v prvotno podjetje. Z veseljem so ga takoj vzeli nazaj. Tudi mami pripoveduje, da je po končani srednji vzgojiteljski šoli takoj dobila delo. In nikoli ni bilo strahu, da bi ga izgubila. Sicer je morala vmes narediti še faks, če je hotela ostati na enakem položaju v vrtcu, a služba ni bila nikoli vprašljiva. Tudi babica pravi, da v času, ko je bila stara nekje 16, 17, ni bilo težko najti dela. Res da je šlo takrat za svet po vojni, ko se je vse ponovno postavljalo na noge, a kljub temu – služba je bila. Ko je šla vprašat v najbližje podjetje, če bi jo morda rabili, so ji rekli, naj kar tisti trenutek začne. In nikoli ji ni manjkalo dela ali priložnosti zanj.

Nostalgija … Nekoč je bilo vse lažje, se zdi. Seveda, preteklosti se vedno radi spominjamo kot nečesa, kar je bilo vedno lepo, prijetno, kjer ni bilo skrbi, težav ali pomanjkanja. Spominjamo se je kot nekega kraja in časa, v katerem smo bili srečni. Zagotovo je bilo tudi v tistem času za koga težko najti zaposlitev, bili so tudi trenutki, ko dela ni bilo in ko je na primer moj oče hodil od vrat do vrat podjetij in ponujal svoje znanje, roke in čas v zameno za plačilo. Kljub vsemu pa menim, da je danes težje najti delo, kaj šele službo. Morda jo lahko najdeš, a si v njej izkoriščan. Nihče več ne zaposluje, vsi bi imeli svoje kandidate za različna delovna mesta najraje po cel mesec na neplačanem uvajanju. Iskalci služb postajajo vse bolj nejevoljni, brezvoljni, obupani. Zaposlovalci najprej skušajo vse prišleke držati v šahu z uvajanjem, poskusnim delom, z obljubo zaposlitve. In ker svojega dela dogovora pogosto ne izpolnijo, so prišleki nejevoljni, vse manj pripravljeni delati zastonj in ob praznih obljubah. Od njih se ne da živeti.

Trenutno najbolj iskan profil delojemalca so študenti, saj jih delodajalec lahko kadarkoli pusti pred vrati. Nameni jim neko plačo, ki jo imenuje urna postavka in to je to. Tudi mnogi študentje se nad tovrstnim delom ne pritožujejo, saj lahko ostanejo doma, kadar se jim zljubi. In vmes lahko počnejo svoje stvari, če kaj ni prav, pa rečejo, da so samo študentje. Morda se je pred časom vsaj bolj splačalo delati preko študentske napotnice, ker je študent lahko dobro zaslužil. Danes je študentsko delo precej obdavčeno, predvsem, če je študent starejši od 26. let in se je v izobraževanje vpisal po dopolnjenem 26. letu starosti. V tem primeru se mu ob nakazilu nad 107,3 evrov odvede še 25 % akontacija dohodnine. To pomeni, da študent dobi malo, delodajalec pa plača veliko. Preveč. Najboljša rešitev bi bila torej pogodba o zaposlitvi.

Če nekdo nima več statusa študenta, se ga rado vzame preko s.p.ja, saj delodajalec tako z delavcem nima nobenih stroškov. Plača zgolj račun, ki mu ga delavec izstavi in adijo. Gremo naprej. In naslednji mesec ponovimo vajo in je rešeno. Za delodajalca, seveda. Za delavca je ta oblika slabša, ker si mora kriti vse stroške z s.p.jem, pogosto je treba še prišteti stroške z računovodstvom, davkom in še čem. Bog ne daj, da je delavec plačan samo od provizije, v tem primeru se zna zgoditi, da ne bo živel tako razkošno, kot so mu v podjetju, za katerega dela, sprva predstavili. Med drugim je potrebno vedeti tudi to, da v teoriji praksa, da bi nekdo delal kot samozaposlen za izključno enega naročnika, ni dovoljena. Več o tem, kdaj bi moral delodajalec osebo, ki dela zanj, sploh, če so prisotni elementi delovnega razmerja, zaposliti, je mogoče najti pri različnih zavodih in njihovih spletnih straneh (Data, Mladi podjetnik, Obrtna zbornica in podobno).

Razpasli pa se nista le ti dve omenjeni obliki ‘zaposlovanja’, temveč je zelo popularna postala tudi podjemna pogodba. Z njo seveda delavec ne pridobi vse skupaj nič. Prepogosto se jo tudi uporablja na vse možne napačne načine. Podjemna pogodba se sicer lahko sklepa, kadar gre za delo, ki ima za svoj rezultat nek izdelek ali ko se točno ve, kdaj bo delo zaključeno. Če na primer jaz delam lesene izdelke in me bližnja kavarna najame, da jim naredim lesena stojala za sladkorčke, točno vemo, da bo moje delo opravljeno, ko bodo stojala narejena. Za delo bom tudi uporabila svoje orodje, svoje prostore in delo si bom razporejala po svoje. V kolikor pa nekdo dela po urniku, ki ga določi delodajalec, v prostorih delodajalca in z delodajalčevimi pripomočki, orodji in še čim, delo pa traja dlje časa, gre za vrsto dela, za katerega bi bilo treba skleniti pogodbo o zaposlitvi. Na primer, če bi jaz kot lastnica podjetja, ki izdeluje lesene stvari, nekoga vzela kot izdelovalca teh stvari, in bi ta oseba delala v mojih prostorih, pod mojim vodstvom in z mojimi stroji, podjemna pogodba ne bi prišla v poštev.

Danes so stvari v praksi seveda povsem drugačne. Dobiti pogodbo o zaposlitvi je skoraj tako, kot bi skušal zadeti na loteriji. Predvsem, če ciljaš na pogodbo za nedoločen čas. Te namreč delodajalci nikakor ne želijo dati, ker se baje nočejo opeči, nočejo se zavezati, da bodo nekoga imeli toliko časa, kot traja nedoločen čas, v svojem podjetju. Tudi pogodbe za določen čas nočejo ne ponuditi in ne skleniti, saj pravijo, da bi s pogodbo veliko tvegali, ker ne morejo biti prepričani, ali se bo nekdo v njihovem podjetju obnesel. S tem se popolnoma strinjam, nikoli ne moreš vedeti, kako se bo nekdo na določenem mestu obnesel, če ga prej ne preizkusiš. A v ta namen obstajajo pogodbe za en mesec s poskusnim delom en teden, recimo. Ampak očitno to za delodajalce predstavlja ‘riziko’, pri čemer se pa ne upošteva rizika delavca, ki je ravno tako nezanemarljiv.

Ko sem ravno pri tveganju, tudi delavec ni brez le-tega. Glede na to, da je praksa postalo neplačano uvajanje, delavec lahko zastonj dela en cel teden na enak način, kot delajo ostali zaposleni v določenem podjetju. Za nameček pa si mora sam kriti stroške prevoza in malice, ne teče mu delovna doba, niti ni zavarovan. Pa še kaj bi se našlo. Prvič sicer človek, ki išče delo, pristane na takšno ‘uvajanje’ in pač upa na to, da bo po uspešnem preizkusu dobil pogodbo. A je ne dobi. In tako hodi z razgovora na razgovor in ugotovi, da ogromno podjetij skuša izkoristiti tisto obdobje uvajanja za to, da bi mu nekdo zastonj čim več naredil. Razumem obe strani, vem, da delodajalec tvega, a tvega tudi iskalec zaposlitve.

Kje iskati krivca? So krivi delodajalci, ki bi radi zastonj delovno silo in ves čas in vso energijo zaposlenih? Ali so morda krivi iskalci dela, ki se jim ne ljubi delati in bi radi takoj mastno plačo in udoben pisarniški stol?  Po mojem mnenju so krive predvsem država in njene politike zaposlovanja. Nadzor nad zaposlovanjem očitno ni dovolj močan. Z vso zapleteno birokracijo se zaposlovanje zgolj zapleta, zato je logično, da je mnogim lažje, če nekomu plačajo njihovo delo na roke in se jim ni treba ukvarjati s papirnato solato in zakoni, ki jih še pravniki ne razumejo vedno najbolje. Krivo je tudi to, da se obdavčitev vsega, kar je mogoče, dviguje, namesto da bi se znižala. Seveda nihče noče ali ne more zaposlovati, ko pa država želi vedno več in več in se hrani z delom pridnih glav in rok. Delavcu pobere skoraj polovico njegove trdo prislužene plače, delodajalcu pa naloži taka in drugačna plačila, ki si jih ne more privoščiti. Zato mu na koncu ostane na izbiro ‘zaposlovanje’ na črno, jemanje delavcev preko študentske napotnice ali pa podjemna pogodba v predalu za vsak slučaj, če bi morda kdo prišel preverit, kaj in kako se v podjetju zaposluje.

Če ne drugega, imamo na voljo vsaj aktivne politike zaposlovanja. A še te so pogosto malo mimo. Čemu mora biti nekdo prijavljen na Zavodu za zaposlovanje vsaj tri mesece, preden je lahko vključen v te politike zaposlovanja? Mar ne bi bilo bolje, če bi zaposlovalec primernega kandidata lahko zaposlil že takoj, ko se ta prijavi na Zavod? Zakaj mora nekdo životariti tri mesece, preden se nekomu splača, da bi ga zaposlil? V teh treh mesecih bodo v podjetju, kjer bi takega človeka sicer zaposlili, že našli drugega primernega kandidata, prvi pa bo ostal na cesti, ker še ni preteklo dovolj časa od vpisa v evidenco brezposelnih. Kakšna je logika naše države? Kdo sploh razmišlja na tak način? Mi, navadni državljani, zagotovo ne. Komu se to splača? Meni zagotovo ne. In mnogim potencialnim delodajalcem tudi ne. Pa še komu.

Manj skakanja z enega urada na drugega, manj papirjev, manj kompliciranja in manj pogojev, predvsem pa manj davkov bi zagotovo pospešili zaposlovanje tako med mladimi, starimi in tistimi nekje vmes. Mnogi potencialni delodajalci bi z veseljem koga zaposlili in mnogi ljudje bi šli z veseljem delat, manjka jim samo možnost za vse to. Ni vedno posameznik kriv za nastalo situacijo, ne delavec in ne delodajalec. Mnogi so v tak način dela preprosto prisiljeni – pravim, mnogi, zagotovo pa ne kar vsi. Mnogi trenutno prakso na trgu dela zgolj izkoriščajo, da bi ceneje prišli skozi. Vklopimo razum, postavimo se zase, informirajmo se o svojih možnostih in priložnostih. Ne pustimo, da nam življenje vedno in povsod krojijo drugi. Naredimo nekaj sami zase in srečnejši bomo.