Pot iskanja in prebujenje

Bilo je nekega marčevskega dne, dve leti nazaj, ko so v meni popustile vse verige, ki so se skozi leta spretno ovile okoli mojega telesa, moje duše, mojega življenja. Tistega marčevskega dne sem bila uspešna poslovna ženska z vzpenjajočo kariero, mama čudovite štiriletne hčerke, uspešno ločena in materialno preskrbljena ter razpolagala z vsem, kar mi je srce poželelo. Mislila sem, da držim niti svojega življenja trdno v rokah in uživam vrelce svobode, ki me bodo odnesli daleč tja, kjer sanje poletijo in kjer upanje dobi krila.

Kljub temu pa sem globoko v sebi čutila energijo, ki me je zaobjela in je bila tako močna, da se je um predal odločitvi srca. V meni so se prepletali izjemni občutki, ki so prebujali nezavedni del mene, tisti nemirni del mene, ki ga nisem zmogla več potiskati, saj so bili njegovi vrelci premočni. Tisti trenutek sem se počutila kot da sem v vrtincu nekega viharja. Okoli mene se je vse vrtelo, vrstile so se osebe, dogodki, priložnosti, jaz pa sem nepremično stala sredi tega vrtinca in opazovala. Zazrla sam se v svoje sanje, ki so se kot na filmskem platnu zavrtele pred menoj. Izbirala sem prizore in gledala slike ljudi in dogodkov in se nenehno spraševala kam spadam in kdo sem jaz.

Postala sem nezadovoljna v tem kar sem. Niso me izpopolnjevali izzivi v službi. Nasitila sem se balasta umetnega sveta okoli sebe. V mislih sem opazovala svojo hčerko, kako radostno doživlja življenje okoli sebe in se igra navidezne vloge s svojimi punčkami, kako ustvarja in riše, jaz pa jo zmorem le opazovati, brez domišljije, z občutkom praznih misli. Gledala sem in doživljala ljubezen, ki se je čisto drugačna prikradla v moje življenje, izven vseh okvirjev in pravil, a se ji nikakor nisem mogla predati. Gledala sem ljudi, ki jih je odneslo iz mojega življenja in kako je moja energija privlačila le redke posameznike, ki so se mi uspeli približati in me ogovoriti, jaz pa sem jih zmogla le opazovati in gledati z nezainteresirano lagodnostjo. Gledala sem cesto, po kateri se vozim in si predstavljala pot svojega življenja. Tako hitro se je vse odvijalo – dogodek za dogodkom, trenutek za trenutkom, jutro in noč. Čas je prenehal obstajati.

Misli so ustvarile to pot, energije so mi dale priložnost in pustila sem spremembam, da vstopijo v moje življenje. Verjela sem. In sanjala sem. Močno sem verjela koraku, ki me bo popeljal v neznano. Nisem videla cilja, toda vedela sem, da to moram storiti. Tistega marčevskega dne se je zame čas ustavil. Ostalo je le hrepenenje po neodkritem in ljubezen, ki me čaka tam daleč nekje.

In zgodilo se je. Bila sem na službenem izobraževanju na Bledu. Okolje je bilo edinstveno. Energija narave, ki se je zlivala v mojo dušo me je nemirno priganjala, da moram narediti korak. Sedela sem na klopi ob Blejskem jezeru in opazovala dan kako se spušča v noč. Zazrla sem se v gladino jezera, ki se je spokojno pripravljala na mrak, ki se je spuščal. Dvignila sem pogled na vrhove planin, ki so mogočno objemale jezero in se v vsej svoji lepoti poslavljale od zadnjih sončnih žarkov dneva. Pogledala sem više, v kepo kopastih oblakov, ki so se spokojno sprehajali po nebu in zazdelo se mi je, da se bodo potopili v jezero. In tisti trenutek sem začutila. Odneslo me je. V moji glavi je nastala popolna praznina. Odločila sem se. Odločila sem se, da se prepustim neznanemu okolju, naj mi pokaže barve tuje dežele, ki jih še ne poznam, naj te barve obarvajo moj bledi svet. Grem na potovanje, da odkrijem, zakaj je moje življenje dragoceno.

V eni uri sem po spletu kupila letalsko karto za v Indijo, poklicala v službo, da mi odobrijo dopust in uredila varstvo za hčerko. Moja pot. Moje potovanje. Nič več me ne ustavi. Grem za svojimi sanjami. Odneslo mi je tla pod nogami in vedela sem, da bo to potovanje spremenilo moje življenje.

Vse se mi je dogajalo s svetlobno hitrostjo. Tisto kar je bilo še pred kratkim pomembno, je izgubilo ves smisel. Od trenutka, ko sem se odločila in vse organizirala za potovanje do dneva odhoda je minilo pet dni.

Ko sem prispela na vroča indijska tla sem doživela šok. Vse okoli mene je bilo polno ljudi, oblak prahu, vročina, hrup in kaos. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da je Indija tako drugačna. Nekako sem se uspela zbrati, si priskrbela taksi in se odpeljala v hotel, kjer sem ves prvi dan počivala, da bi se vsaj malo prilagodila novemu okolju in tkala plane kako bom preživela naslednjih 14 dni.

Dnevi potovanja so se odvijali kot v filmu kot da je bil scenarij napisan s strani najboljših režiserjev. Misel ni dohitevala materializacije. Prvič v življenju sem videla svoje življenje z druge perspektive, odstrla zastor in gledala premiero, ki se je vsako sekundo odvijala v nekem paralelnem času in prostoru. Novo okolje, novi obrazi, drugačen način življenja, drugačna miselnost, vse je bilo tako divje drugačno, mavrično čarobno in mistično, da nisem imela druge izbire, kot da se prepustim toku dogodkov in se vživim v okolje in v ljudi ter pozabim na vse kar je realno in oprijemljivo. Dovolila sem si gledati s srcem. Dovolila sem si, da se me je dotaknila mističnost in začela sem verjeti v čudeže, saj sem si tako močno želela spremeniti svoje življenje, da nisem razmišljala o posledicah. Preplavila me je energija ljubezni in prepričana sem bila, da posegam po zvezdah svojih sanj. Zavila sem se v oblak neopisljive sreče, v objem ljubezni, v opojnost novo rojenega upanja in naenkrat je bilo vse mogoče. Bila sem tam, v deželi nasmehov, duhovnosti in mističnosti, deželi tisočih barv, deželi sonca, upanja, deželi kreativnosti, kjer um pozabi razmišljati in kjer glavno vlogo igra energija srca. V Indiji sem preživela 14 prečudovitih dni, ki so me nehote tako močno spremenili, da tudi če želim, več ne bi mogla biti to kar sem bila, preden sem odšla na to potovanje.

Vsak dan je bil obarvan z drugačno barvo, vsak trenutek sem spoznavala neobičajne ljudi, se prilagajala njihovi (ne)organiziranosti, življenjskim ekstremom in iskala kotičke, ki bi mi odkrili skrivnosti življenja. Hodila sem po neskončnih plažah, po džungli, raziskovala templje in se družila z različnimi ljudmi, ki so mi na takšen ali drugačen način odkrivali mističnost življenja. Predala sem se trenutkom in sprejemala kar mi je prišlo na pot, se učila in vse bolj spoznavala kako je vse moje življenje, ki sem ga živela tam na zahodu ena sama iluzija. Vključila sem se na joga tečaj, na reiki, v templjih spoznavala njihova božanstva in versko kulturo in na koncu našla učitelja, ki je zadržano poslovno žensko spremenil v duhovno popotnico. Na trenutke sem se popolnoma zlomila od vseh spoznanj in vsega balasta, ki je priplaval na plano in bili so dnevi, ko sem gledala v praznino enega življenja tam na zahodu in polnostjo tega, kar sem doživljala v Indiji in neutolažljivo jokala.

Slovo od Indije je bilo težko, saj sem imela občutek kot da več ne stojim z nogami povsem na tleh. Vsa opojna od doživetij in še bolj izgubljena kot pred potovanjem, sem se vrnila domov.

Izgubljenost v meni, ali pa še večja želja po spremembi me je potiskala v nore odločitve, ki se jim nisem mogla upreti. V nekaj tednih po vrnitvi sem dala odpoved v službi, prodala svoj avto, zamenjala okolje, izgubila ves denar in začela rušiti vse, popolnoma vse kar je kakorkoli spominjalo na moje t.i. tedanje življenje. Zajel me je vrtinec rušilnega potresa, ki je pometal pod sabo vse v kar sem še včeraj verjela, dokler ni bilo vse tako močno porušeno, da sem uspela stati le še na ruševinah in nemo opazovati stanje opustošenosti. Nikakor več nisem našla smisla v tem kar sem bila in začeli so se meseci teme, solz, iskanja in tavanja, preden sem pobrala prvo opeko, tisto, ki sem jo začutila, da bo prava za novi temelj življenja, ki ga bom zgradila. Spraševala sem se ali se prebujam ali umiram? In spoznala sem, da pomeni prebuditi se, vstopiti v proces, globok proces transformacije, kjer navidezno umreš, da bi lahko ponovno zaživel. Vse tisto kar sem mislila, da sem izgubila, se je spremenilo v največji dar mojega življenja, ki sem ga kdajkoli prejela. V Indijo sem se vrnila še trikrat in danes, ko to pišem ima moje življenje povsem drugačen smisel.

Še vedno ne vem ali so se mi vse te spremembe po vrnitvi iz Indije zgodile zaradi znanja in izkušenj, ki sem jih prejela tam ali je bila za to kriva usoda, ki je poskrbela, da začnem živeti življenje na svoj način, v duhu tistega, kar je zame resnica. Danes imam zopet vse, le da sem tokrat oblikovala svoje življenje po svoje in preteklost je postala le še senca nekih odsanjanih sanj.