Hieronymus Bosch in satanska hudobija

Po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka, kar pomeni, da naj bi imela vso zgodovino umetnosti v malem prstu. Ampak tako je naneslo, da sem se zadnjih par let veliko bolj ukvarjala s sodobno umetnostjo in sem morala dati prejšnja zgodovinska obdobja na stranski tir. Kot posledica je prišlo do tega, da sem ob vsej zapostavljanosti zgodovinskih obdobij, ki sem jih tekom študija tako pridno študirala, marsikaj pozabila. Ne ravno pozabila, ampak si moram le osvežiti spomin. In odločila sem se, da bom to storila skupaj z vami. Kdor piše, ne pozabi, pravijo. Zato bom pripravila serijo krajših opisov svetovno znanih umetnikov in s tem omogočila tudi vam, da se boste naučili nekaj novega ali pa se le, tako kot jaz, ponovno zaljubili v umetnost. In začela bom z renesančnim slikarjem Jeroenom Anthoniszoon van Akenom, ki si je nadel umetniško ime Hieronymus Bosch.

Boscheve slike so vedno pustile vtis, ker je v zgodnjih stoletjih veljalo prepričanje, da želi z diaboličnimi motivi le zabavati in vzbujati zanimanje za nevsakdanjost, saj je gledalca vrgel v svet sanj in nočnih mor.

Kdo je Hieronymus Bosch?

Hieronymus Bosch

Jeroen Anthoniszoon van Aken, bolj znan kot Den Bosch, je bil rojen okoli leta 1450 nedaleč stran od sedanje belgijske meje. V družini so se že dolga leta ukvarjali z umetnostjo in to so z domačo delavnico prenesli tudi na sina, kjer se je pod vodstvom očeta naučil prvega rokodelskega znanja. Njegova kasnejša odločitev za psevdonim Hieronymus Bosch, povzetem po imenu rojstnega kraja ‘s-Hertogenbosch, ki je danes na Nizozemskem, ga je ločila od ostalih umetnikov rodovine van Aken.

Z zakonom s plemkinjo van der Meervenne leta 1480, se je zapisal kot član Bratovščine naše Gospe, pobožne družbe, posvečene Mariji. To je tudi en izmed razlogov, da odgovorov na kipeče in demonske strasti, ki so vidna v njegovih delih, ne moremo iskati v mirnem življenju slikarja.

Bosch se je zelo rad zatekal k srednjeveškim podobam in procesijam, povezanim z vsakdanjim življenjem. Prav tako ni dvoma, da so na njegovo slikarstvo vplivali ljudska vera prednikov, humanistični navdih in cerkvena priporočila, ki so poudarjala, da se je treba vsak dan sproti vživljati v dogodke in osebe iz Svetega pisma. Boscheva širina motivov razodeva raznovrstna srednjeveška področja, ki pa jih podaja brez predsodkov, zato ni mogoče razvozlati njegovih osebnih stališč ob kočljivih prizorih. Slika dela s tradicionalno ikonografijo, ki jih kombinira z diaboličnimi in svetoskrunskimi motivi, zato je težko verjeti, da je bil član bogoslužne bratovščine, saj bi ga brez premisleka lahko obsodili, da simpatizira s heretiki. Zaradi izseka razuzdanosti nagcev na triptihu Vrt naslad, so se mnogi celo spraševali, če mogoče pripada ločini Homines intellingentiae, v kateri so zagovarjali sproščena spolna razmerja.

Hieronymus Bosch: Vrt naslad

Hieronymus Bosch in satansko slikanje

Najpogostejša motiva Boschevih slik sta raj in pekel. Njegov raj ni tradicionalen, saj je obogaten z nenavadnimi oblikami kamnitih struktur in rastlin. Ker je oboževal stavbe, se je za motiv pekla navdihoval pri apokaliptični literaturi ter podobi Babilona, ki je peklensko nasprotje nebeškega Jeruzalema. Domišljijske stavbe izrisuje s prefinjenimi barvnimi učinki rožnatih, sinje modrih in zelenih odtenkov. Te stavbe delujejo kot gotske katedrale iz mineralov in vej eksotičnega drevja.

Njegova ozadja spominjajo na fantazijske krajine, saj je bil to čas novih geografskih odkritij, kjer so si ljudje novo odkrite kraje predstavljali kot aluzijo na Raj, sončno mesto. Ta zavest je posamezniku omogočila potovanje vase ter v skrivnostne pokrajine duše.

Boschu je poseben navdih dala pesniška alegorija Ladja norcev iz leta 1494, avtorja Sebastiana Brandta, kjer obravnava napake bolne in izprijene družbe ob koncu 15. stoletja. »V tem času je bila meja med blaznostjo in mentalnim zdravjem zelo labilna, saj norost ni narekovala izobčenja iz družbe. Včasih se je celo Bog oglašal skozi usta tepčkov, ki so hodili od hiše do hiše ali pa se vkrcavali na t.i. Modro ladjo, ki je svobodno plula sem ter tja.«[1]

Najbolj zanimiva značilnost Boschevega slikarstva so pošastna bitja, dvoživke in satanske mešanice podob iz človeških, živalskih in rastlinskih delov, ki se jih je prijelo ime »veščeci«. Že v 16. stoletju so se razvile razne interpretacije za ta čudna bitja; v Španiji so poudarjali njihov »peklenski videz čudnih prispodob«,[2] »razuzdanih fantazem in duhovitih prismuknjenosti«,[3] v Benetkah pa so govorili o sanjskih prividih fantazije, »himerah, morah, videnjih in bizarnostih, ki spodbujajo nove fantazmagorije«[4] ter o »brezmejnih igrarijah oblik, da človek ob njih osupne in ostrmi«.[5]

V Boschevih slikarijah so protagonisti med bitji nedvomno živali, eksotične in simbolične. Večkrat se pojavi riba, ki je simbol pohote, sova, simbol modrosti ali krive vere ter krastača kot simbol hudiča. Te stvarne živali se mešajo s fantazijskimi pošastnimi dvoživkami, ki jih je ustvarjala slikarjeva domišljija. Plazilci s človeškimi obrazi, ptičjimi perutmi ali mrčesjimi nogami, utelešajo zlo, ki se skriva pod krinko Boschevih podob.

Hieronymus Bosch in njegov navdih

Rečeno je bilo, da Bosch ni potoval, navdih naj bi dobival v svojem domačem kraju, vendar pa nedavno odkrita milanska freska Kristus pred Pilatom iz leta 1500, priča o nasprotnem. Da bi to lahko bilo njegovo delo, se kaže v spačenosti in grotesknosti obrazev. Najverjetneje gre za Boschevo potovanje po Italiji med leti 1500 in 1504, saj za ta čas nimamo podatkov o slikarjevem življenju. Sklepamo lahko celo, da sta se Bosch in Leonardo da Vinci osebno spoznala, saj je v delih obeh možno zaslediti nekaj sledov njunega srečanja. Tako kot pri Boschu, je tudi pri Leonardu v slikah vštric vzvišeno in grdo, čudovito in grozljivo, saj je bil njegov cilj čustvo, ki se kaže v telesnih kretnjah in potezah obraza. Njegove groteskne in nakazane gube marsikaterega upodobljenega obraza, so presenetljivo podobne Boschevim osebam. Prav tako je Bosch s svojimi deli napovedal »sodobno psihiatrično in drogirano vizualizacijo sveta.«[6] V začetku 16. stoletja so se »grde« slike hitro razširile kot reakcija na idealiziranost srednjega veka. Boscheve karikirane osebe spačenih izrazov pogosto utelešajo samega hudiča ali pa simbolizirajo izprijenost. Zanimivo je, da so te na videz fantazijski obrazi pravzaprav okrutno podobni resničnim.

Domnevamo, da se je slikar na potovanju ustavil tudi v Benetkah, saj je kmalu viden stik z beneškim slikarstvom, ki se kaže v globlji in slovesni krajinski perspektivi. To, poleg drugih Boschevih slikarskih značilnosti, pa opazimo tudi pri drugih italijanskih slikarjih tistega časa, predvsem telesne deformacije upodobljencev, ki nakazujejo psihološko poglobitev vase. Ljubezen do severnjaških del se je kmalu razširila po celotni Italiji.

Novejši Boschevi motivi pa pričajo tudi o tem, da sta se spoprijateljila z nemškim slikarjem Dürerjem, saj sta po srečanju dopolnila izraze istovetne težnje; Dürer je postal še globlji in natančnejši pri iskanju ravnotežja med naravo in idealno normo, Bosch pa si je s poznavanjem Dürerjevih del, pridobil še širšo paleto snovi; za zunanje dele triptihov je začel uporabljati grizaj (slika v sivi barvi), ki spominja na grafike, bolj se je začel ukvarjati z anatomijo.[7]

Albrecht Dürer: Apokalipsa

Za avtorjevo zgodnjo dejavnost je značilen horror vacui, strah pred praznim prostorom, saj je na ozadju viden le ozek pas neba. V začetku 16. stoletja pa se to očitno spremeni, saj začne vključevati atmosfero, kjer ravnine ločuje le z barvo. Tudi to je en izmed dokazov, da je bil v stiku z beneškim slikarstvom.

Ugotovili smo že, da je bil Bosch zelo veren, kar je en izmed razlogov za slikanje »veščecev«. Vedel je, da »so pridigarji s preroško fantazijo množicam klicali pred oči grozljive podobe peklenskih muk in jih navajali na poudarjeno čustvene ljudske pobožnosti«.[8]

Boscha lahko dobro raziskujemo, saj je v njegovih delih jasno čutiti odmeve tistega časa, seveda če odštejemo mogočno domišljijo umetnikove duše. Njegova figuralika daje vtis izvirnosti in velikega obilja. Povezan je bil tudi z znanim humanistom Erazmom Rotterdamskim, ki je ugotovil, da se mora duhovščina odreči svojim napakam. Skupaj sta zahtevala spremembo človeške morale, saj tudi Boschev sarkastični pesimizem izraža prav take zahteve, ki jih je Erazem ravno tako neposredno razčlenjeval.

Hans Holbein ml.: Desiderius Erasmus

Točno v tem času je na površje privrela alkimija, fantazijska verzija kemije,[9] katere cilj je bil odkriti formulo za kamen modrosti in eliksir življenja. Ta zanimiva veda je navdihovala umetnike vseh časov, prav tako tudi Boscha, kar je vidno v Glasbenem peklu, desnem krilu Vrta naslad, kjer je upodobljen človek-drevo s polno alkimijskimi namigi.

Zaradi zanimive umetnosti in neizčrpne fantazije je imel Bosch veliko posnemovalcev, npr. Quentina Metsjisa[10] in Joachima Patinirja, da pa sploh ne omenjam Pietra Bruegla in celo skupino nadrealistov[11] v 20. stoletju.

Med njegove najzanimivejše motive spada poslednja sodba, ki pa jo je v nasprotju s predhodniki poglobil v raziskovanje muk in trpljenja. Pri Vrtu naslad je pekel poln vsega mogočega, predvsem glasbenega trpljenja, nadnaravno je povečal vsakdanje predmete in jih spremenil v mučilne naprave.

Hieronymus Bosch in žanrsko slikarstvo

Z nastopom kalvinizma sakralno slikarstvo na Nizozemskem izgine. Zgodi se, da žanrsko flamsko-holandsko slikarstvo zmaga nad italijanskim manierizmom, saj se pojavijo zahteve po realizmu. Če razčlenimo holandska dela, odkrijemo kljub fantazijskim objektom, zvestobo stvarnosti in vsakdanjosti. Bosch obvlada slikanje žanrskih prizorov s težnjo po moraliziranju.

Okoli leta 1510 njegovo slikanje doživi spremembo; namesto slik, polnih fantastičnih prikazni, pridejo na vrsto podobe z maloštevilnimi skupinami v ospredju. Take kompozicije sta slikala Andrea Mantegna in Giovanni Bellini, sicer v drugi polovici 15. stoletja, kar pa je še en dokaz, da se je Bosch sprehajal po Italiji.

Ljudje se večkrat sprašujejo, zakaj slikar v svoja dela vključuje motiv ognja. Pa imamo odgovor: leta 1463 je njegovo rojstno mesto uničil velik požar, ki se je Boschu močno vtisnil v spomin in ga sam uporablja kot opozorilo za peklenske muke, ki čakajo ljudi, če se ne bodo menili za božje zakone.

V času reformacije Bosch razmišlja o vlogi in usodi človeka v vesolju, kar se ponavlja v delih kot »sklicevanje na moralo, vztrajanje pri človeški norosti, greh, ki peha ljudi v peklenske muke, neprimerna duhovščina, ki misli samo na trebuh in bogastvo«.[12]

Poudariti je treba, da je v njegovih zadnjih delih veliko manj kompozicijskih in tehničnih prvin, ki so bile značilne za zgodnjo fazo. Čutiš lahko umirjeno ubranost, kljub temu pa je slikar ostal zvest sam sebi, saj se v podrobnostih še vedno skriva satanska hudobija.

Vse njegovo ustvarjanje temelji na človečnosti, ki je zaradi grehov potisnjeno na pot večnega pogubljenja, zato v oltarnih podobah doda žarek rešitve.

Hieronymus Bosch je umrl 9. avgusta leta 1516, v svojem rojstnem kraju, kjer so ga slovesno pokopali pri Bratovščini naše Gospe, kateri je ostal zvest prav do zadnjega diha.

***

[1] Alessia DEVITINI DUFOUR, Bosch: norost, pregrehe in čednosti, Ljubljana 1998, DAG Grafika, p. 41

[2] Felipe DE GUEVARA, povzeto po DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 52

[3] PACHECO, povzeto po DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 52

[4] BOSCHINI, povzeto po DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 52

[5] ZANETTI, povzeto po DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 52

[6] DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 60

[7] To prvič opazimo pri Stvarjenju Eve, levem krilu Vrta naslad.

[8] DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 80

[9] odkrita že 5000 pr.n.št. na Kitajskem

[10] tudi on je možen avtor milanske freske, saj je prav tako kot Bosch vztrajal pri nasprotju med dobrim kot lepim in zlim kot grdim

[11] »Slikar mora registrirati vsako podobo, ki se predstavi zavesti.« (André Breton v manifestu nadrealizma, 1924), povzeto po DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 132

[12] DEVITINI DUFOUR, 1998, p. 118