Otroci s cerebralno paralizo ali zmagovalci?

Veveričku posebne sorte je ime Čopko in je najmanjši od petih veveričk veverice Puhanke. Ko so vse veveričke že naredile svoj prvi skok z drevesa, ga Čopko še zmeraj ni mogel. Puhanka ga je pokarala, češ naj ji ne dela sramote s svojo strahopetnostjo. Ko ji je končno uspel dopovedati, da ne zmore, in ko ga je končno pogledala od blizu, je videla, da ima eno tačko nenavadno skrivljeno in tanjšo od ostalih. S takšno tačko pa nikoli ne bo tak kot druge veverice. Seveda je to njegovo stanje takoj sprožilo plaz govoric. »Kot da je skakanje in plezanje edino, kar imajo veverice početi na svetu!« Puhankina teta, stara Replja, je Puhanki rekla, da bo ravno Čopko imel veliko časa, da se nauči česa boljšega od skakanja in plezanja. In res, Čopko je počasi začel opazovati svet okoli sebe, poskušal razne stvari in se jih tudi naučil. Naučil se je peti, seštevati in odštevati lešnike, razločil je liste raznih dreves, opazoval je življenje ptic, rož in drevja, znal je napovedati vreme. Medtem pa so ostale veverice celo poletje porabile za skakanje in plezanje. Čopko je postal najpametnejši in najbolj izkušen veveriček v vsem gozdu in kmalu so vse veverice hodile k njemu po nasvete. Izmislil si je tudi pravo veveričjo pravljico, ki jo je začel pripovedovati od skakanja utrujenim vevericam: »Tih aprilski dežek je rosil na smrečje Veveričjega gaja …«. Pripovedoval je svojo zgodbo.

Cerebralna paraliza in druge bolezni otrok s posebnimi potrebami ne pomenijo konca življenja, čeprav za starše pomenijo hudo stisko, strah, žalost in obup. Otroci ne potrebujejo nikakršnega pomilovanja. Ga niti nočejo! Ti veseli otroci, ki so zadovoljni že z nasmehom in navajeni skromnosti, si kljub recesiji in zniževanju sredstev za programe zaslužijo imeti čim bolj normalno življenje – od sredstev, ki omogočijo, da njihovo življenje poteka čim bolj nemoteno in normalno, kot tudi do sredstev, ki jim nudijo možnost počitnic, zabave. Ravno oni pokažejo hvaležnost z iskrenim nasmehom in odprtim srcem.

Pomlad, poletje, jesen, zima. Sonce, nevihta, dež, megla, sneg. Leta, dnevi, meseci, ure, minute. Tako hitro teče čas. Življenje nam prinaša dobre in slabe stvari. Ni pomembno le to, da prebrodimo slabe, ampak tudi, da znamo uživati v dobrih. Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Potem življenju ne ostane to, kar smo zbrali, temveč tisto, kar smo dali. V življenju popolnosti, ki bi trajala in trajala, ni. Vsa živa bitja smo v nenehnem gibanju, spreminjanju, rasti, razvoju, nič ne ostaja isto,  »popolno«. Nismo isti, pa vendar smo popolni vsak na svoj način. Popolnost je v vsakem trenutku in že v naslednjem te iste popolnosti ni več, ker se zgodi neka druga popolnost, popolnost naslednjega trenutka. Četudi se nam naslednji trenutek sicer zdi, da ni popolno, da bi lahko bilo še boljše, pa vendar tega v trenutku pred tem še nismo mogli prepoznati, ker se je šele dogajalo in to lahko prepoznamo šele potem, ko že imamo izkušnjo in iz perspektive naslednjega trenutka preteklost ocenjujemo in se iz nje učimo. Zakaj bi se oklepali trenutka in s tem zapirali vrata naslednjemu, še veliko boljšemu? Dopustimo naslednji trenutek, lotimo se življenja manj resnobno, pa vendar resno in odgovorno, sprejmimo naše življenje kot peskovnik, ki nam je bil ljubeče dan na razpolago, da se v njem igramo, gradimo in podiramo gradove, zidamo vedno nove na temeljih tega, kar smo se do sedaj naučili in spoznali o sebi in svetu. Ko sprejmemo in objamemo našo »nepopolnost«, objamemo sebe in svoje življenje in vse postane veliko lažje.

Odpri oči, daj – glej naravo, odpri srce – glej življenje. Če želite polnejše živeti, morate spoznati umetnost uživanja v malih, drobnih trenutkih življenja. Ta svet res ni v celoti zlat, a na njem je nešteto zlatih žarkov, ki čakajo na odkritje.

Naši otroci so najlepše darilo! Vedno se spomnite tega, še posebej, ko dvomite o sebi in nimate poguma. Učite se od njih. Imajo nam toliko za pokazati, pa si velikokrat vzamemo premalo časa, da bi to opazili. Da bi opazili igrivost v njihovih očeh, iskren nasmeh, dejanja, ki pokažejo, da so hvaležni, stvari, ki jih hočejo narediti, samo da bi opazili njihov trud. Dragi starši, ne bojte se nikogar in ničesar in dihajte s polnimi pljuči. Sledite svojim željam in upom, ne glede na to, kako težko je to, in ne glede na to, kako se vaše družine razlikujejo od drugih. Ljudje pogosto počnejo to, česar ne želijo, in ves čas razmišljajo, kaj si drugi mislijo o njih. Zapomnite si eno zelo pomembno stvar – ljudje, ki vam med boleznijo otroka niso stali ob strani, niso pomembni. Irski pregovor pravi: ”Hvalite otroke in oni bodo cveteli!” in mislim, da je edino mnenje, ki šteje, mnenje vašega otroka, vašega zmagovalca! Včasih že samo objem prežene vašo tesnobo in pretirano skrb za vašega otroka. Objemajte se, smejte se! Življenje je polno ovir, a hkrati je zgrajeno iz malenkosti, ki jih sami niti ne vidimo.

Ne bojte se drugačnosti, ne bojte se invalidnosti. Ko srečate nekoga, ki izstopa na tak ali drugačen način, ga pozdravite, ponudite mu pomoč, če je potrebno. Bodite dobri do drugačnih in se učite od njih. Namenite jim nasmeh, včasih že samo to polepša dan nekomu, ki je priklenjen na voziček in želi biti opažen. Imejte odprte oči in odprta srca. To nas učijo naši mali zmagovalci!