Moja Slovenija

Od nekdaj stanuje tukaj moj rod – če ve kdo za druz’ga, pove naj od kod

Knežji kamen

je že pred več kot dvesto leti zapisal Valentin Vodnik; zgodovina pa nas uči, da so bile slovenske dežele naseljene že dva tisoč let pred Kristusom. V posameznih zvezkih z naslovom Zgodovina slovenskega naroda, ki jo je napisal dr. Josip Gruden, izdala in založila pa jo je Družba svetega Mohorja v Celovcu leta 1910, lahko preberemo o Sloveniji v predzgodovinski in rimski dobi, pa o Sloveniji v poznem srednjem veku in o Sloveniji v novem veku do začetka 17. stoletja. O zgodovini slovenske dežele je pisal tudi Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Leta 1866 je izšla knjiga Zgodovina slovenskega naroda, ki jo je napisal Janez Trdina; zgodovino našega naroda so opisovali tudi Bogo Grafenauer, dr. Josip Mal in še nekateri drugi avtorji. In ta dežela je tudi moj, tvoj, naš dom.

Slovenska narodna noša

Slovenija oz. vsaka slovenska pokrajina nam podarja mnogo lepega: naravo (morje, gore, jezera, gozdove, polja, travnike …) pa tudi bogato ljudsko izročilo, ki so neprecenljiva vrednota (pesmi, plesi, običaji, kulinarika …)

Gorenjska

Gorenjska je poznana po veselih in šegavih plesih – ob različnih priložnostih plešejo različne plese in pojejo različne pesmi: – tako se ob farnih žegnanjih (proščenjih, sejmih) po končani maši ljudje zberejo na trgu, kjer je zelo živahno – tam je na štantih možno marsikaj kupiti; ko pa se oglasita harmonika in klarinet pete tako srbijo, da nihče ne stoji pri miru. Vrstijo se različni plesi kot so:mazurka, pajeriš, polka, traplan ter solo plesi plesalk in plesalcev.; ob odhodu k vojakom so najpogosteje prepevali Oblaki so rdeči in Regiment po cesti gre, plesali pa mazurko, štajeriš, traplanko in marzolin. Na Gorenjskem pa sta se ohranila tudi cehovski šuštarski ples in šuštarska pesem Vleci, vleci dreto. Posebno vesela so bila godovanja; večer pred godom so prišli ofirat – pelo se je in plesalo pozno v noč. Gorenjske jedi so povezane s kravjim mlekom in sirom; specialiteta v planšarskih kočah so razni žganci s kislim mlekom, pa različno nadevani žepki, kaša, štruklji, kranjske klobase, krvavice in pečenice z zeljem, gorenjska prata, pa godla; njihove sladice pa so najbolj poznani blejske kremšnite, dražgoški in škofjeloški kruh ter lectovo pecivo.

Kranjske klobase

Blejske kremšnite

Gorenjska narodna noša

Koroška

Koroški izvirni plesi so večinoma že pozabljeni – tisti pa, ki jih še plešejo, so podobni gorenjskim, samo da so lahkotnejši. Plešejo tramplan, polke, mazurko, veverico in pastirico. Njihova najbolj poznana pesem pa je Rož, Podjuna, Zila. Koroško kulinariko lahko označimo kot naravne, domače in tradicionalne jedi. Jedi so pripravljene po tradicionalnih receptih iz naravno pridelanih sestavin. Korošci so še posebej ponosni na: smetanovo juho, murkovo župo, kislo repo po Koroško, ajdove žgance, mežerli, žemelin pokerli, kiplenko, bicino pogačo, hrenov zos, esihflajš in flosarski golaž s polento. Posebnost Koroške je tudi njihov rženi in črni kruh, pečen v krušni peči. Mošt iz neškropljenega sadja in naravnem postopku vrenja je prav tako posebnost Koroške. Za dobrodošlico pa ponudijo črničov šnops, za katerega je treba nabrati kar 22 kg borovnic. Med koroškimi običaji pa je znana Koroška ovset. Pa stare kmečke šege in običaji ob Veliki noči.

Ajdovi žganci

Dolenjska

Potica

Dolenjska je znana po tem, da so njeni plesi podobni tistim iz osrednje Slovenije. Poroka pa je tista, kjer ima ples pomembno vlogo in spremlja vso poročno slavje – od petja fantov pod oknom, ko se se poslavljali od ženina in neveste, pa petje deklet, ki so oblačile nevesto. Na Dolenjskem poznajo plese zibenšrit, ajnc polko, topit pokšotiš, marjanco in druge. Največkrat zapeti pesmi pa sta Preljuba mamca vi in Le snočkaj sem slišal. Dolenjska je znana po bogati kuhinji, na katero so vplivale tudi sosednje dežele: Italija, Madžarska, Avstrija in še katere druga. Med najbolj poznanimi pa so različne vrste štrukljev, žgancev, kislo zelje in kisla repa; od mesnih jedi pa odojek, jagenjček, perutnina, domače koline, ribe in suhomesnati izdelki. Dolenjci pa znajo pripraviti tudi več vrst potic in poprtnik. Poznana so tudi mnoga vina s tega konca – ampak na prvem mestu je vsekakor cviček.

Vinogradništvo na dolenskem

Dolenska narodna noša

Prekmurje

Prekmurje se ponaša z lahkotnimi, preprostimi in sproščenimi plesi – takšna je tudi prekmurska pokrajina in takšen je način življenja v njej. Prekmurci radi plešejo – najraje ob času žetve; ob koncu žetve je poznan tudi običaj, da mlado dekle dobi venec, z njim pa se ona in ostala dekleta zahvalijo Bogu za dobro letino. Temu sledi še ples fantov “tkalečko”, nato pa se ples nadaljuje.Prekmurci plešejo tkalečko, šamarjanko, po zelenoj trati, drmač, točak in še ostale plese. Njihova najbolj znana pesem pa ima naslov Zdaj smo poželi. Prekmurska pokrajina pa se vzpne v gorice – na Goričko, kjer radi plešejo špancir polko, sotiš, pajeriš, mrkevco in štajeriš. Najbolj znana pesem Goričkega je Micika v pungradu rožce bere. Najbrž pa ni Slovenca, ki ne pozna vsaj dveh prekmurskih jedi: bograča in gibanice; ponudijo pa tudi koline z bujto repo, prekmursko šunko, dodoli in langaš. K vsej tej dobri hrani pa se prileže tudi dobra pijača – v Prekmurju je to špricer; na tem koncu Slovenije imajo Radensko slatino in veliko vin iz Lendavskih goric in goričkih vinogradov, postrežejo vam z odličnim jabolčnim sokom, poznano pa je tudi skorišovo žganje.

Prekmurska gibanica

Bograč

Borovo gustovanje

Primorska

Primorska tudi pleše: značilnost njihovih plesov je gibanje v bokih, še posebno pri ženskah. Južni Primorci plešejo lahkotno in elegantno, na severu pa so plesi polni vrtenja in skokov. Primorske ljudske pesmi Pa se sliš’, Jezus in ajdovska deklica, Magdalenca in še nekatere druge lahko poslušamo na zgoščenki Šopek priljubljenih ljudskih pesmi. Z njihovo raznovrstno in bogato kulinariko se lahko srečamo na Osmicah: tu ne manjka pršuta, jote, žolce, pečenke s praženim krompirjem in kuhanih štrukljev. Sicer pa je na Primorskem poznamo jedi posoške, idrijske, briške, vipavske, kraške in istrske kuhinje. Primorska je tudi vinorodna pokrajina, znana po veliko vrstah vina, med katerimi najdemo rebulo, sivi pinot, chardonay, rose, merlot, teran …

Vinogradništvo na primorskem

Kraški pršut

Štajerska

Štajerska – prijazni Štajerci se pri plesanju pozibavajo, hitro vrtijo, imajo prožna kolena – na splošno so zelo okretni. Njihovo plesno izročilo izhaja iz pustovanja ter botrije (rojstvo otroka) in se je prav zaradi tega tudi ohranilo. V pustnem času plešejo razne polke, mašerjanko in trojko, ob botriji pa kurji tajč, cvajšrit, mazurko, štajeriš in čegleščec. Vse vesele dogodke pa spremlja vesela pesem – to so številne vinske zdravice. Med tradicionalne štajerske jedi pa sodijo: štajerska kisla juha, kislo zelje in repa, kozjanski krapi, haloška gibanica, trojanski krofi in še bi lahko naštevala. Pri dobri hrani pa ne sme manjkati dobra kapljica in na Štajerskem je ne manjka: tu lahko poizkusimo različne rizlinge, roseje in penine.

Trojanski krofi

Bela Krajina

Bela Krajina – ta obrobna slovenska pokrajina je zibelka mnogih plesov; za belokranjske plese – kolo – je značilno, da se plešejo le ob petju. Razlog za njihovo petje in plesanje pa so razni običaji: Jurjevanje, Vigred in Metliške zimske kratkočasnice. Dekleta sama pojejo in plešejo v kolu, potem pa se jim pridružijo še fantje. Najbolj poznani plesi so Lepa Anka, Pobelelo po le, svatsko kolo, šotiš, carska kasa in še nekateri drugi; zaščitni znak Belokranjcev pa so pesmi Vse tičice lepo pojo, Pala magla in Zelena mala dubrava. In kdo ne pozna Belokranjske pogače, najprepoznavnejše belokranjske jedi? Pogači se pridružijo še Belokranjska povitica, pa belokranjski nadev ipd. Žejo pa si Belokranjci in obiskovalci teh krajev gasijo z Metliško črnino, rosejem, peninami in belokranjskimi belimi vini. Nikakor pa ne smemo pozabiti omeniti belokranjskih pisanic.

Belokranjske pisanice

Belokranjska narodna noša – kolo