Oslovski kašelj – novorojenček zbolel

Oslovski kašelj

Oslovski kašelj je akutna bakterijska infekcijska bolezen, za katero zbolijo predvsem majhni otroci.Tipični so krčeviti, težki napadi kašlja.

Simptomi oslovskega kašlja: povišana temperatura, neznačilni kašelj z vnetjem očesne veznice, kasneje tipični kašelj v obliki napadov s težkim dihanjem in hlastanjem za zrakom z riganjem, pogosto bruhanje, zabuhel obraz in pogosto poškodba sluznične gube jezika.

Novorojenčki še nimajo protiteles proti oslovskemu kašlju. Ker lahko obolenje prav v tem obdobju vodi do hudih zapletov, potrebujejo  malčki, oboleli za oslovskim kašljem, zdravniško pomoč. Ko bolezen prebolimo, smo vse življenje nanjo imuni.

Povzročitelj oslovskega kašlja je bakterija Bordetella pertussis, ki se naseli v sluznici zgornjih dihalnih poti in povzroči kataralno vnetje. Okužba se prenaša s kapljicami, ki jih okužena oseba izkašlja. Ker je nevarnost okužbe velika, lahko že prvi stik s povzročiteljem privede do bolezni.

Pri dojenčkih je potreben strog zdravniški nadzor, ker pri njih bolezen poteka najtežje. Zato morate že pri prvih znakih oslovskega kašlja poklicati zdravnika. Oslovski kašelj traja osem do deset tednov.

Zaradi zdravstvenih tveganj kot so krči, visoka vročina ali vnetje bezgavk, so nekaj let odsvetovali cepljenje proti oslovskemu kašlju. Danes ga znova priporočajo, saj je korist cepljenja večja od nevarnosti okvare.

Vir: kartice ZDRAVNIK OD A DO Ž, ki jih je izdalo podjetje International Masters Publishers d.o.o. Maribor)

Zgodba družine

Preberite zgodbo družine, ki je pred desetletji imela izkušnjo z oslovskim kašljem.

Rojstvo novega družinskega člana

Prve poletne dni je štiričlanska družina dobila novega družinskega člana. Mamica in ati sta dobila še enega sinčka, sestrica in bratec pa sta se razveselila malega bratca.

Kašelj

Nekaj dni za tem, ko sta se mamica in dojenček vrnila iz porodnišnice, je dojenček pričel kašljati. Mami in ati sta najprej, kljub toplim poletnim dnem, pomislila na prehlad. Toda otrok je kašljal vedno bolj – ni pa imel vročine, ni mu teklo iz nosa in ni težko dihal. Starša sta ga peljala k zdravniku in mu povedala za kašelj. Prijazen zdravnik je dojenčka pregledal, a ni mogel postaviti nobene diagnoze. Naročil jima je, naj mu po kapljicah dajeta slezov čaj. Pomirjena sta svojega novorojenca odnesla domov in se držala zdravnikovega nasveta.

Dušeči kašelj skoraj usoden

Toda dojenček ni nehal kašljati – nasprotno, kašljal je vedno bolj. Ko ga je mami dojila, se mu je zaletelo in začel je kašljati ter pri tem izbruhal vse, kar je pojedel. Zvečer in ponoči pa so bili napadi kašlja še hujši. Malček se ni znal odkašljati. Začel je hlastati za zrakom in njegov obraz je postal moder oziroma vijoličen. Ati je tega štirinajst dni starega dojenčka prijel za noge in ga obrnil z glavico in telesom navzdol. Mamica je jokala, saj ni bila prepričana, da se je mož odločil prav, ko je to naredil (zdravniki so kasneje potrdili, da je s tem rešil otrokovo življenje). Napad kašlja je začel pojemati, dojenček se je umiril in ati ga je položil nazaj v zibelko, kjer je mirno zaspal.

Diagnoza: oslovski kašelj

Naslednji dan je mami malčka nesla na prvi sistematski pregled. Medtem ko ga je pediatrinja pregledovala, je zopet dobil napad kašlja. In v istem trenutku je postavila diagnozo: oslovski kašelj. Že čez nekaj minut so mamico in dojenčka odpeljali na Infekcijsko kliniko, kjer so tamkajšnji zdravniki potrdili diagnozo. Dojenček je moral ostati v bolnici, z njim pa tudi mami, ker ga je dojila. Medicinska sestra je fantka odnesla na preiskave, potem pa na oddelek. Bil je najmlajši bolnik z oslovskim kašljem v zadnjih tridesetih letih. Zdravniki si niso znali razložiti, kje bi lahko nekaj dni star dojenček dobil to bakterijsko infekcijsko bolezen, saj je bilo takrat  cepljenje proti oslovskemu kašlju obvezno, ko je bil otrok star tri mesece. Ker se okužba prenaša s kapljicami, ki jih prenaša bolnik, so preiskave naredili tudi staršema, sestrici in bratcu, da bi ugotovili, če se je dojenček okužil doma. Ampak vsi njihovi izvidi so bili negativni.

V bolnišnici

Otroške bolniške sobe niso imele dodatnega ležišča za mamice, saj ga niso potrebovali že veliko let. Zato so mamici posteljo našli na oddelku za odrasle. Dežurna medicinska sestra pa jo je budila, ko je bilo treba otroka podojiti. Toda prvo noč mamice ni prišel nihče zbuditi. Zjutraj je vsa preplašena stekla k svojemu sinku. Okrog njegove posteljice so stali zdravniki in medicinske sestre. Fantkova glavica je bila povita s povoji, v nogici pa igla z infuzijo. Mamico je skoraj kap. Komaj so jo potolažili in povedali, da je zaenkrat vse v redu, čeprav je bila noč težka – njen otrok je dihal lahko samo s pomočjo kisika.

Sedla je na stol poleg posteljice in strmela v svojega otroka. Ker je dojila, ni smela jokati in biti žalostna. Ni bila sposobna pametno razmišljati, ni mogla poklicati moža, v njeni glavi je bil grozni kaos. Tolažila se je samo z gledanjem na uro – kako dolgo njen mali ni zakašljal. Zdravniki so ji povedali, da bo otrokovo zdravljenje trajalo šest do osem tednov. Dali so ji tudi možnost, da preneha z dojenjem in gre domov, kjer sta jo čakala še dva predšolska otroka. Odločitev med tema dvema možnostima je bila težka. Odločila se je, da bo ostala v bolnici, za druga dva otroka pa sta pomagala atiju skrbeti njena starša.

Predpisana zdravila, skrb zdravnikov in medicinskih sester, predvsem pa mamino  potrpljenje in pozornost so pripomogli, da sta lahko oba šla iz bolnišnice po nekaj manj kot treh tednih. To je bil res srečen in vesel dan za vso družino. Toda starša nista dobro spala še veliko noči – njun najmlajši je kašljal še več kot pol leta: In vsakič, ko je zakašljal, ju je stisnilo pri srcu.

Ko pa je deček upihnil prvo svečko, je moral še na operacijo dimeljske kile, ki je bila posledica dolgotrajnega kašlja.