Najpogostejše motnje hranjenja
O motnjah hranjenja se v moderni dobi veliko govori, vendar njihov izvor sega daleč v zgodovino. V preteklosti so mnogi posamezniki stradanje izkoriščali za dosego določenega cilja oziroma kot sredstvo upora proti svoji družini ali družbi.
Tudi v sodobnem času se nekateri še vedno poslužujejo tega skrajnega sredstva, da bi pritegnili pozornost ter s tem dosegli določeno spremembo.
Motnje hranjenja, kot jih poznamo danes, se uvrščajo med etične motnje, kar pomeni, da obstaja povezava med osebnimi stiskami in konflikti posameznika ter spremembami v družbeno političnem okolju.
Vzroki za nastanek so številni in le redko lahko izluščimo samo en pomemben razlog, ki je posameznika vodil v ta način reševanja problemov.
Dejavniki so lahko biološki, psihološki, socialni, kulturni in drugi. Zelo pomembno vlogo pri vsem tem pa igra družina in njen odnos do posameznika, zunanjega videza, hrane, izražanje čustev, komunikacija in prisotnost različnih zlorab.
Nekoč je veljalo, da za temi motnjami zbolevajo le ženske, danes pa v manjšem odstotku zbolevajo tudi moški.
Mednarodna klasifikacija med motnje hranjenja uvršča: anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje. Te motnje se velikokrat med seboj prepletajo in prehajajo iz ene v drugo obliko. Znotraj vsake opredelitve najdemo še podtipe s svojimi značilnostmi.
Obstajata pa še dve vrsti motenj hranjenja, ki nista zajeti v mednarodne klasifikacije, vendar se zaradi njiju zdravi vedno več ljudi:
- ortoreksija: gre za obsedenost z zdravo prehrano in se pojavlja predvsem pri ženskah, ki nimajo realne predstave o svojem telesu in imajo povečano potrebo po nadzoru.
- bigoreksija (obrnjena anoreksija): gre za obsedeno potrebo po mišičastem telesu in se pojavlja predvsem pri moških v srednji in pozni adolescenci, ki imajo slabo samopodobo ter povečano potrebo po nadzoru.
Anoreksija nervoza
Je najbolj ekstremna in najbolj življenjsko ogrožajoča motnja hranjenja, saj glede na statistične podatke umre do 20 odstotkov vseh bolnikov. Zaradi zmanjšane teže, ki je navadno pod kritično mejo, se pojavi podhladitev, otekline, upočasnjen srčni utrip in znižan krvni tlak ter moteno delovanje celotnega organizma. Tudi dolgoročne posledice so zelo težke, saj vodijo v osteoporozo, gangreno, srčno popuščanje, sterilnost in depresijo.
Bolezen se navadno začne s čisto “navadnim” hujšanjem, saj posamezniki srečo povezujejo z vitkostjo, lepoto in samozavestjo. Takšno hujšanje se spremeni v anoreksijo takrat, ko posameznik nadaljuje s hujšanjem tudi ko že doseže želeno težo. V tem primeru odklanjanje hrane pridobi psihološki pomen, saj postane simbolno dejanje za izražanje čustvenih potreb. Stradanje lahko ostane dolgo časa skrito oziroma zanikano tako s strani bolnika, kot tudi s strani bližnjih.
Dejavniki tveganja za razvoj te bolezni so bio-psiho-socialne narave in se od posameznika do posameznika razlikujejo glede na preplet genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja. Vsem pa je skupno, da v odrekanju hrani vidijo edini način reševanja problemov. Stradanje postane neke vrste odvisnost, ki telesu prinaša ugodje (telo se na to privadi), kar otežuje prekinitev takšnega načina življenja. S tem pa se problemi samo še poglobijo oziroma nastanejo novi.
Ločimo restriktivni in purgativni tip anoreksije nervoze. Oseba, ki zboli za restriktivnim tipom vzdržuje nizko težo z odklanjanjem hrane oziroma s selekcioniranim hranjenjem in/ali pretirano športno aktivnostjo, medtem ko se pri purgativnem tipu oseba za vzdrževanje nizke teže poslužuje bruhanja, jemanja odvajal in/ali diuretikov ter celo klistirja.
Najpogostejši znaki anoreksije nervoze so: razpokane ustnice, nezdrava polt, otekle žleze slinavke, vneto grlo in žrelo, cepljenje nohtov in las, bolezni zob in ustne votline, prebavne motnje, zaprtje, težave z glasilkami, motnje srčnega ritma, omedlevica in vrtoglavica, elektrolitsko ravnovesje, nakupi večjih količin hrane, občutek osamljenosti, socialna izoliranost in spreminjanje razpoloženja.
Bulimija nervoza
Drugo ime za to motnjo hranjenja je “volčja lakota” in je bolj razširjena kot anoreksija. Oseba poje velike količine hrane v kratkem času, ki jo nato izloči z bruhanjem, pri čemer si lahko pomaga z jemanjem večjih odmerkov odvajal. Poleg tega se lahko poslužuje tudi stradanja in/ali povečane fizične aktivnosti. Ta bolezen okupira posameznikovo življenje, saj večino časa razmišlja o hrani (nakupovanje, kuhanje, uživanje in izločanje hrane). Vse to spremljajo intenzivna čustva sramu, krivde in sovraštva do samega sebe.
Navadno se motnja začne med 15. in 20. letom starosti, vendar so težave s hranjenjem oziroma s težo prisotne že pred tem. Včasih se motnja začne s hujšanjem, ki mu sladi določen stres, izziv ali kakšen drug sprožilec , kar posameznika spodbudi, da se začne bolj posvečati svoji teži in obliki telesa. V primerih osebnih dvomov, močnejših občutij manjvrednosti in travmatičnih doživetij je možnost razvoja bulimije še večja.
Ta motnja hranjenja lahko zelo dolgo ostane skrita, saj se bolniki sramujejo svojega odnosa do hrane in se zato večino časa trudijo, da bi dajali vtis samozavestnih, srečnih in uspešnih posameznikov. običajno je njihova telesna teža v mejah normale, zato v okolici ne izstopajo. Prav zaradi vseh lastnosti je bulimija najbolj izolirajoča, bolniki pa so nesrečni, z nizkim samospoštovanjem, potrti, obupani in depresivni.
Tudi pri tej motnji hranjenja ločimo dva tipa: purgativni tip, pri katerem obdobju prenajedanja sledi bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov ter nepurgativni tip, ki ne vključuje bruhanja, temveč gre za menjajoča se obdobja prenajedanja, restriktivnosti pri hranjenju in pretirane telesne aktivnosti.
Z bruhanjem posamezniki poleg hrane izločajo tudi pomembne rudnine in vodo, zato posledično prihaja do utrujenosti in neuravnovešenega delovanja samega organizma.
Kompulzivno prenajedanje
Je ravno nasprotna motnja hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija in se pojavlja v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju (najpogosteje med 35. in 45. letom starosti).
Oseba v svoje telo vnaša velike količine hrane, ki pa je ne izbruha, zato ima prekomerno telesno težo. Zaradi svojega zunanjega videza ima občutek sramu, gnusa in krivde. V nasprotju z anoreksijo in bulimijo imajo ti bolniki realno predstavo o svoji zunanjosti. Ravno prekomerna telesna teža lahko služi kot zaščitni dejavnik pri osebah, ki so doživele spolne napade, saj menijo, da jih bo njihov videz obvaroval pred ponovnimi travmami.
Osebe s to motnjo se preko hrane spopadajo s stresom, konflikti in problemi v vsakdanjem življenju, hkrati pa se zavedajo, da je takšno početje nezdravo. Pogosto se izmenjuje z bulimično in anoreksično motnjo.
Znake kompulzivnega prenajedanja delimo na:
- telesne znake: potenje, sladkorna bolezen, debelost, visok krvni tlak, krčne žile, kardiovaskularne motnje, težave s spanjem, bolezni sklepov in hrbtenice, motnje menstrualnega cikla in motnje prebave.
- psihične znake: depresija, občutki krivde, manjvrednosti in sramu, nizko samospoštovanje in nizka telesna samopodoba.
- vedenjske znake: socialna izolacija, osamljenost in spremenjeno prehranjevanje.
Zdravljenje
Vse motnje hranjenja se zdravijo tako ambulantno, kot bolnišnično. Ambulantnega zdravljenja se poslužujejo tiste obolele osebe, ki nimajo močno izražene klinične slike. Pri tem se lahko vključijo v individualno ali skupinsko psihoterapevtsko zdravljenje. Za osebe, ki imajo bolj izraženo in dlje časa trajajočo klinično sliko pa se priporoča bolnišnično psihoterapevtsko zdravljenje, ki traja od 3 do 4 mesece, nato pa se morajo vključiti v zunaj bolnišnično psihoterapevtsko skupino, kateri sledi še nekajletno ambulantno spremljanje.
Ozdravljenje pa ne pomeni le odsotnosti simptomov motenj hranjenja, temveč tudi zadovoljivo psihosociano stanje (vedenjsko-kognitivna psihoterapija in dinamska psihoterapija). Motnje hranjenja so ozdravljive le, če strokovnjaki in obolela oseba prepoznajo vzroke oziroma dejavnike tveganja njihovega nastanka. Posameznik, ki je vključen v proces zdravljenja mora nato sam predelati vzroke za nastanek bolezni in posledično spremeniti svoje vedenjske vzorce in čustveni naboj.