Senca vetra
Še vedno se spominjam davnega jutra, ko me je oče prvič peljal na obisk Pokopališča pozabljenih knjig.
S temi besedami nas Španski avtor Carlos Ruiz Zafón popelje na popotovanje po Barceloni, ki jo doživljamo skozi oči mladega Daniela Sempera. Zgodba se dogaja takoj po koncu španske državljanske vojne, kar pomeni, da skozi Zafónove opise vidimo tudi posledice le-te, tako na prebivalstvu kot na mestu samem.
Daniel živi skupaj z očetom nad staro knjigarno (Sempere in sinovi), ki je v lasti družine že nekaj generacij, in ki bo po besedah dečka, ki nam odkriva zgodbo, verjetno še vedno stala tam, ko nikogar več ne bo. Moška sta sama, kajti Danielova mati je umrla v času epidemije, ki je pustošila po Španiji, zato se morata znajti, kakor vesta in znata. Sempere starejši nekega jutra odpelje svojega mladega sine na obisk lokacije, ki ji on in še nekateri drugi, ki jih ta povezuje, pravijo »Pokopališče pozabljenih knjig«. Sem najdejo pot knjige, ki so jih ljudje zavrgli, ki nimajo več nikakršne vrednosti za bralce v tistem trenutku … bolje rečeno, tja gredo knjige umret. Vsak obiskovalec Pokopališča lahko vzame eno izmed njih, ki jo mora potem paziti kot punčico svojega očesa, in ki je do nadaljnjega njegova. Mladi Daniel tako vzame domov knjigo avtorja Juliána Caraxa z naslovom »Senca vetra«. S tem pa se zgodba kot taka šele dobro začne, saj Daniel ob iskanju ostalih knjig tega pisatelja nevede dregne v osje gnezdo in se spusti v raziskovanje skoraj trideset let stare skrivnosti in življenja Juliána Caraxa ter njegove neverjetne zgodbe. Hkrati s spoznavanjem Caraxa pa bralci spremljamo tudi odraščanje mladega Daniela in njegove (včasih nerodne) korake od otroka do mladega moža, ki se mora sam znajti v skoraj tako krutem svetu, kot je bil Caraxov trideset let pred tem.
Zafón je s tem romanom, namenjenim odraslim bralcem, ponosno zakorakal v literarni svet; po neuradnih podatkih o prodanih izvodih knjige se številka giblje nekje okrog petnajst milijonov, kar pomeni, da je Senca vetra ena izmed najbolje prodajanih knjig vseh časov. Tudi pri nas je že doživela ponatis, in ga bo verjetno vsaj še enkrat. Avtor nas uspešno vodi skozi obe zgodbi, ki se dogajata v knjigi, saj je to dejanski zapis zgodbe v zgodbi (Juliánove in Danielove), pri tem pa nas ves čas spodbuja k razmišljanju in raziskovanju. Samo okolje dogajanja, postavljeno v povojno Barcelono, daje pripovedi rahlo groteskni priokus, ki bi lahko bil za nekatere bralce malce netipičen, a vendar vreden pokušine. Skoraj gotsko ogrodje, na katerem sloni zgodba in skozi katerega spremljamo dogajanje, ki so mu priča glavni liki v knjigi, daje včasih že kar srhljiv občutek. Hkrati pa je Zafón mojstrsko zajel obdobje odraščanja z vsemi tegobami, ki ga le-ta prinaša, ter tako politične kot družbene razmere v Barceloni po državljanski vojni, ki je za sabo pustila takšno opustošenje, da so njeni prebivalci potrebovali še leta, da so se njihova življenja vrnila na stare tirnice.
Carlos Ruiz Zafón se je gotov zapisal v literarne anale kot pisec, ki ga je potrebno spremljati. Prevoda njegovih drugih dveh knjig iz serije o Pokopališču pozabljenih knjig, Igra angela in Ujetnik nebes sta tudi že na voljo in nas popeljeta tako nazaj v zgodovino Barcelone kot tudi naprej v njeno prihodnost. V seriji naj bi izšla vsaj še ena knjiga. Vse tri toplo priporočam – lahko se berejo v poljubnem zaporedju, kajti vsaka je zgodba zase, čeravno so povezane. Morda bosta komu drugi dve bolj všeč, toda moja najljubša bo vedno rahlo izmuzljiva in nedotakljiva Senca vetra.
