Njeno življenje (4)

od mama Joža · 4. 7. 2014

Deli:

Snežna odeja na zemlji se je s prvimi pomladanskimi sončnimi žarki začela tanjšati. Tudi sneženi možje, ki so jih otroci naredili na vrtovih in dvoriščih, so bili vsak dan manjši. Od njih so ostali le še koščki premoga (njihovi gumbi), stari lonci, ki so bili poveznjeni na njihovih glavah, korenčki za nosove in metle. Po travnikih pa so iz zemlje že začeli sramežljivo kukati prvi zvončki. Obronke vrtov so prekrivale čudovite preproge raznobarvnih tulipanov in narcis. Pridne gospodinje so se že lahko pohvalile s svojim prvim pridelkom. Na vrtovih so lahko nabirale prvo solato, peteršilj in drobcen korenček. Tudi krošnje sadnega drevja so se ponašale z novimi, bogatimi cvetovi.

V začetku 70-tih let prejšnjega stoletja so skoraj vsi otroci, ki so hodili v šolo, hodili tudi k verouku. Sonjina starša sta bila verna in sta tako vzgajala tudi svoji hčeri. Oče je hodil k maši ob nedeljah in praznikih, mama pa tudi med tednom. In Sonja je šla skoraj vedno z njo. Tisto leto pa je bila že dovolj velika, da je lahko šla k prvemu svetemu obhajilu in k sveti birmi.

Za ti dve priložnosti je mama Sonji kupila lepe bele čeveljčke, šivilja pa ji je sešila prikupno belo oblekico. Dobila je tudi bel pajčolan za na glavo. Velikokrat je vse oblekla in se občudovala pred velikim ogledalom Štela je dneve in nestrpno čakala ta dva pomembna dneva. Pa je le dočakala dan svojega prvega svetega obhajila. Jutro je naznanjalo lep dan. Sonce je prijazno pošiljalo svoje žarke na otroke, ki so šli v sprevodu po trgu do cerkve, ki je bila polna ljudi. Vsi so bili lepo oblečeni – bili so kot majhni ženini in nevestice. Začela se je maša, otroci so molili, prepevali in prejeli prvič sveto hostijo. Sonja pa je imela ob koncu maše še posebno nalogo – med letom jo je mama naučila pesmico, ki jo je po končani maši razločno in na glas povedala duhovniku v zahvalo. Nato je prišel fotograf in otroke slikal v cerkvi in pred njo. Končno so otroci lahko šli na obljubljeni skupni zajtrk v župnišče. Usedli so se okrog lepo pogrnjenih miz, gospodinja pa jim je postregla z marmeladnimi kifeljčki, piškoti in čajem. Otroci so jedli, pili in klepetali. Preden pa so se razšli, je duhovnik vsakemu za spomin podaril še sliko angela varuha.

Nekaj tednov po prvem svetem obhajilu je prišel še drug, za Sonjo težko pričakovan dan – dan, ko je prejela zakrament svete birme. Botro si je izbrala že takrat, ko še ni hodila v šolo.

Navada je, da otrok, ki gre k birmi, dobi darilo. To je vedela tudi Sonja. To nedeljsko jutro se je zbudila že zelo zgodaj ter se oblekla in obula. Od samega pričakovanja ni bila ne lačna ne žejna. Oblečena je dolgo stala na pragu stanovanja in čakala, da pride botra. Končno je le prišla in Sonji izročila darilo: belo otroško torbico, v kateri so bili zapestna ura, denarnica z nekaj denarja, rožni venec, glavnik in ogledalo. Botra pa je v rokah držala še veliko škatlo od čevljev, polno domačih piškotov. Sonja je bila darila zelo vesela. Uro ji je botra dala na roko, mama ji je na glavo pripela še pajčolan in potem so vsi skupaj odšli v cerkev. Sonjo je vso mašo tiščala elastika pajčolana tako močno, da je skrivaj jokala. Po koncu maše pa je v množici ljudi izgubila še botro. Ni vedela ne kod ne kam. Končno je botro našla in se skupaj z njo postavila v vrsto pred cerkvijo ter čakala, da pride škof do nje in jo birma. Ker je bila birma v tistem času vsake štiri leta, je bilo zelo veliko otrok in je birmovanje trajalo kar precej časa. Ko je bil cerkveni obred končan, so se odpravili domov. Med potjo je najprej začelo deževati, potem pa je začela padati še debela toča. Čeprav so imeli dežnike, so bili do kože premočeni. Doma jih je že čakalo slovesno kosilo, po kosilu pa potica, krofi in narezek. Klepetali so do poznega popoldneva, potem pa so se poslovili.