Kje je sreča? (2)

Nadaljevanje Kje je sreča (1)

Takrat se Aleš zave. Osrečila ga je sosedova mati. Njen dotik dobrote, mu je pokazal srečo. Takrat je spoznal, da ima vse, kar si je kdaj želel, in še več. Toda nima mame,doma niti očeta. Mati je umrla pri porodu. Oče je bil pomemben častnik, zato je zelo redko prišel domov. Vzgajale so ga vzgojiteljice in varuške, otroške družbe nikoli ni imel. Dali so mu vse, naučili so ga vsega, le tega ne,kaj je to ljubezen in kaj pomeni biti srečen. Oče mu je kupoval veliko igrač, nikoli pa ga ni pogladil po laseh ali ga stisnil v objem. Za očeta je bilo to »mehkužno« početje.Kot zelo pomemben častnik ga je hotel vzgojiti v trdnega moža, z denarjem pa mu je kazal naklonjenost. Tistih nekajkrat na leto, ko je prišel domov, mu je razlagal o dosežkih in največjem mogotcu sveta– denarju. Za očeta je denar predstavljal veliko moč, s katero lahko dosežeš vse.

Takrat je Aleš spoznal, da sreča ni denar, ki ga imajo doma na pretek. Sreča je v nasmehu, sreča je v dotiku, sreča je v tisti gmoti, ki naj bi bila žoga. Sreča je, ko ti nekdo, ki nima nič, ponudi še tisto malo, kar ima, in je s tabo pripravljen marsikaj deliti. Sreča je, ko ljubiš svojega otroka brez predsodkov. Sreča je, ko tekaš čez travnike in se nihče ne jezi, da teptaš travo.

Sreča je, ko ti na ustnicah igra nasmeh, pa se ti ni treba spraševati, od kod je prišel.

Sreča je čustvo. Čustva pa ne moreš kupiti.

Takrat je Aleš končno spoznal, kaj je sreča. Vsak dan je z novimi prijatelji igral nogomet. Prinesel jim je pravo nogometno žogo in gol. Opazil je, da se ni nič spremenilo. Gmota žoge, ki naj bi bila žoga ali prava žoga,otroci pa so bili enako razposajeni in veseli. Gol je nadomestil dva kola in otroci so z enakim navdušenjem zabijali vanj. Mati pa je vsakič, ko so vzeli slive, vsakega ljubeče pogladila po obrazu ali laseh. Aleš je bil iz dneva v dan bolj srečen.

Njegovo dvorišče, polno igrač, je samevalo, njegove sobane pa so se naprašile, on pa je celo bos tekel po travniku. Bil je enostavno srečen.

Aleš je zelo pogrešal starše. Še vedno je večkrat jokal. Vendar je zdaj za svojo žalost poznal zdravilo. Kadar ga je prevzela žalost, je stekel k sosedom. Pero mu je posodil mamico, ki ga je objela in vzela v naročje. Droben fantič se je zjokal in nekoč celo vprašal sosedovo mamo: »Veste,tisti dan, ko sem užalil Pera, je stekel k vam in ste ga objeli? Kaj ste mu rekli, da ni bil več žalosten?«

Mama mu je odgovorila z mirnim glasom: »Ah, fantič,življenje nas postavlja na preizkušnje. Eni imajo vsega dovolj, pa so nesrečni. Drugi nimamo nič, vsaj tako je videti, pa smo srečni. Toda jaz imam Pera in čudovitega moža. Imamo vsak dan sladke posušene slive in vodo, vse drugo pridelamo, zato nekako preživimo. A najpomembneje je, da se imamo radi. Če se imamo radi, smo srečni. In tisti dan Peru ni rekla nič drugega kot: »Ne jokaj, sin moj, mamica te ima rada, si moj največji zaklad in sosedov fant je samo žalosten, ker bi si želel imeti to, kar imaš ti.«

»Ampak? Saj ničesar nimate?« je vprašal Aleš. »Imamo, seveda imamo. Imamo drug drugega, imamo se radi,imamo zdravje in to nas osrečuje. Vse drugo je nepotrebna navlaka.«

Tisti dan je Aleš spoznal, da ima doma resnično zelo veliko navlake. Naslednji dan je začel pakirati svoje igrače. Varuška ga je ustavila, ko jih je v vrečah vlekel čez sobo. »Kam pa ti s tem?«ga je vprašala. Aleš pa: »Vso navlako bom pospravil in odnesel v cerkev, da bo župnik razdelil po vasi otrokom, ki bi si to želeli. Jaz tega ne želim in ne maram, niti ne potrebujem!«

Trideset let kasneje

Alešev oče je umrl pred leti zaradi izčrpanosti. Zadel ga je infarkt. Vse življenje se je pehal za bogastvom, da bi ga osrečilo.Več kot je imel, bolj je bil nesrečen. Aleš je še mlad podedoval vse imetje po očetu. Pri 19. letih je prevzel vse bogastvo. Izplačal je vestne varuške, gospodinje in učiteljice. Njihovo veliko hišo je spremenil v vrtec in šolo ter ustanovo podaril vasi. Sam pa se je podal na skromno pot. To je pot sreče.

V sosednji vasi je kupil staro hiško, jo lepo popravil in se odločil, da bo živel srečno. Pred leti je srečal deklico Valentino, v katero se je zaljubil. Spoznala sta se na fakulteti. Ona je študirala pravo, on pa je želel postati učitelj telovadbe. In točno to sta danes. On z nizkim učiteljskim dohodkom, ona odvetnica v ne preveč blesteči odvetniški pisarni. Doma pa trije nasmejani fantiči in v zibki deklica, ki že kaže zobek, ko se smeji.

Aleš je končno našel srečo. Ni mogel verjeti, kako preprosto je. Srečen je, da je to spoznal v zgodnji mladosti, saj nekateri ljudje tega nikoli ne spoznajo.

Ljudje se pehajo za denarjem in zgrešijo zares pomembne stvari. Ljudje si želijo priznanja, vendar se ne zavedajo, da morajo samo sami sebi priznati, ni potrebno mnenje in priznanje drugih ljudi.

Aleš danes ve, da sreče ne moreš kupiti in je ne najdeš v stvareh. Sreče ne najdeš niti v ljudeh, pa čeprav jih ljubiš.

Sreča je v nas samih!

In samo mi lahko osrečimo sami sebe. Ko smo srečni, so srečni tudi ljudje zraven nas. Za srečo ne potrebuješ bogastva, ampak jasen razum in nežno srce. Življenje se spremeni, ko to spoznaš.

Aleš si želi, da bo nekoč, ko bo star, umrl srečen. Kajti, če umreš bogat, še ne pomeni, da si srečen. Njegov oče je umrl zelo bogat. Nikoli mu ni nič manjkalo, pa je bil vedno nesrečen in sreče nikoli ni našel.

Aleš pa je vesel in zadovoljen.Z družino večkrat obiščejo njegovega najboljšega prijatelja Pera, ki živi v sosednji vasi s svojo družino. In njegova mati je še vedno živa. Stara, vendar zdrava in predvsem mila kot nekoč. Preprosto srečna.

Konec

In tako sta se moja dva otroka pomirila. Še danes jima večkrat preberem to zgodbo, ki jo vsakič z velikim zanimanjem poslušata. Vedno znova se čudita, da je Aleš razdal vse imetje in se odločil za skromno življenje. Vendar tudi razumeta, da bogastvo in velika moč pomenita tudi ogromno odgovornost, ki povzroča skrbi. Včasih je bolje imeti manj in raje živeti, kot pa imeti več, življenje pa gre mimo tebe, ne da bi to opazil. Kar naenkrat se postaraš in sprašuješ, kam je izginila mladost.

Moje mnenje pa je, če se imamo radi v družini, si zaupamo in držimo drug z drugim, potem bomo skupaj premagali vse ovire na poti življenja. Največja moč življenja je, ko sprejmemo sami sebe in sami začnemo odgovarjati za svoja dejanja. Najlažje se je skrivati in s prstom kazati na druge ter jih obtoževati, da smo zaradi njih nesrečni. Ko osvojimo tehniko sprejemanja samega sebe, potem tudi lažje živimo. Pozitivne misli nas popeljejo v pozitivno prihodnost. Z negativnimi mislimi pa lahko zgrešimo tiste drobne lepe stvari, ki gredo mimo nas, pa jih sploh nismo opazili.