Neskončna zgodba (54)
Brez televizije v hiši in internetnega priključka je Irena svoj prosti čas morala preživljati drugače. Sem in tja je zavila v domačo knjižnico po nove knjige, poslušala glasbo s seznama, ki si ga je ustvarila v letih, ko je bilo toliko drugih stvari pomembnejših od tega, največ časa pa je preživela na stolu pred hišo na verandi in gledala ocean. Do sedaj ga je že dobro poznala. Če si ga je poprej ogledovala le na daleč in zajemala v celoti, je sedaj razumela, da tudi ocean živi svoje življenje. Včasih se mirno, komaj opazno pretaka proti obali, drugič buta in treska z valovi, kdaj pa kdaj se odziva že na najmanjšo spremembo v vetru, spet naslednjič je videti, kot da se mu stalno upira. Lahko bi ga gledala dneve in dneve, to zbirališče vode, a ga ne bi spoznala do kraja. In še ga je videla le toliko, kolikor ji ga je bilo dano videti. Spričo tega se je lahko tudi v popolnem bojnem duhu počutila majhno in nemočno. Včasih je bilo pač težko sprejeti to človeško omejenost zmožnosti, ko je v sebi čutila toliko moči, da bi lahko premikala gore.
Spet se je bližala poletna sezona in na otoku so že pričakovali prihod prvih turistov. V starem mestnem jedru so se mali butiki in trgovinice na to pripravljale z novimi zalogami, ki so jih tlačili v že tako dodobra napolnjene kotičke svojih prostorov. Neutrudni trgovci so bili videti kot čebele v panju, ko je Irena nekoč prečkala eno izmed ozkih trgovskih uličic.
Ravno je razmišljala, da ne bi bilo slabo, če bi se na poletno sezono pripravila tudi sama, ko je opazila postavo, ki se ji je približevala iz smeri njenega prejšnjega doma, nekoliko že tudi prejšnjega življenja.
Postava, ki se je premikala z zanesenjaško hojo je dobivala ostrejše obrise z vsakim korakom bližje hiši in njej, ki je sedela pred njo. V tisti polovici minute je Irena slutila, trepetala, upala in nato bila prepričana – skoraj vse naenkrat. Po poti je proti njej prihajal Maks. Spet Maks.
“Zdravo!” jo je pozdravil, kot da vmes ne bi minilo nekaj mesecev.
“Oj!” mu je kratko vrnila, a z očitnim prizvokom vprašanja. Moralo je učinkovati, ker se je Maks nenadoma z vso zavzetostjo zagledal v drobno rastlino, ki je silila iz ene izmed razpok na verandi.
“Kaj sem si le mislil? Da tu na otoku čas teče počasneje in je še vedno tisti november, ko smo zaprli trgovino? Ja, no, res sem mona, kaj naj ti rečem … Toliko časa se ti nisem oglasil, niti sporočil, da zapiramo …”
Irena je bila nekoliko zmedena. Kako ne bi bila. En trenutek pa toliko dogajanja v njem. Odločila se je, da bo zaenkrat kočljive stvari pustila ob strani. Da bo raje pričela s preprostejšimi.
“Kaj pa Peter in Meta?” je vprašala.
Maks se je od rastlinice zazrl na ocean.
“Ah, mislila sta, da sem ti sporočil jaz. Že nekaj časa se sprašujeta, zakaj se nič ne oglasiš.” Zasmejal se je. “Obnašal sem se kot pubertetnik na vrhuncu hormonskega delovanja, res, če ne še kaj hujšega.”
Nato jo je končno šele dobro pogledal. Zelo počasi in zelo previdno. S pogledom, ki je razkrival mnogo obžalovanja. Ireni se je zazdelo, da mora priča biti enemu izmed najveličastnejših trenutkov, kar jih je doživela. Da pri nekom vidiš nekaj tako resničnega. Res. Svet bi potreboval več spokorjencev, si je mislila. Kako drugače bi potem deloval. A ne samo zaradi tistih, ki bi nekaj obžalovali. O, ne. Na drugi strani mora biti nekdo, ki v spokorjenca verjame. Ki verjame v novo zgodbo za vsakogar. Brez tega ne gre.
“No, ne prizna vsak tridesetletnik, da je čustveno neuravnovešen. Že to veliko pove v tvojo korist,” se mu je nasmejala.
»Štiriintridesetletnik,« jo je popravil Maks.
No, ja, toliko bolje, je pomislila Irena le pri sebi.
Ko je Maks videl, da je led prebit, je končno povedal, kaj se je dogajalo po tistem, ko so se odločili zapreti trgovino. Res je imel dobre razloge za to, ki so bili tudi vsem jasni, a sam je še vedno verjel, da mu lahko uspe. In ko mu ni, je bil preveč ponosen, da bi ji to lahko povedal v oči, potem pa je le odlašal, četudi se je z vsakim dnem počutil bolj bedno. Ireni je pravzaprav pobegnil, kolegoma pa še dodatno zamolčal resnico.
“In kaj te je potem le spravilo sem?” ga je vprašala Irena, še vedno nekoliko v precepu med srcem in razumom.
“Prijatelj, ki je bil tu pred tednom ali dvema, mi je povedal, da so na otoku obnovili staro samotno hišo v Rebrnem zalivu, ki je dolga leta kljubovala razpadanju. In takoj sem vedel, za katero hišo gre in kdo jo je obnovil.”
Irena se je zamislila. Da bi preprosta obnova hiše lahko na nekoga imela tako velik vpliv?
“In to te je po tolikem času pregovorilo, da si se vrnil sem?
Nato ji je Maks razlagal, kako si je predstavljal, kako velik korak je to moral biti zanjo, ki kaj podobnega prej niti približno ni imela v mislih. Po njegovem je to zahtevalo ogromno dobre volje, zato je upal, da sedaj ne bo utrpel prevelike škode, če se pojavi pred njenimi očmi. Smejal se je.
Še dobro, da se ni prelevil iz svoje kože, je prešinilo Ireno. V njem je bilo še vedno zaznati nekaj dobrega starega duha praktičnosti, ki ga je tako občudovala poprej.
Dan se je končal. Zemlja se je vrtela naprej. Na ograji verande se je zasvetlikala drobna zeleno-rumena lučica. Tudi Maks jo je opazil
“O, glej! Prva kresnička letos! Menda to pomeni dober začetek nečesa velikega.”
“Res? Tega pa še nisem slišala.”
Maks se ji je nasmehnil.
“Ne, ni res. To sem si sedaj izmislil. A srce tega ne ve.”
Ne ve, ne, a tudi če bi vedelo, srce ima svoje razloge, se je s tem brez premisleka strinjala Irena.
K O N E C
