Neskončna zgodba (33)
Naslednji dan je bila sobota, dan za čiščenje stanovanja, za navado, ki jo je Irena obdržala od otroštva. Zdela se ji je koristna, saj je čez teden lahko namerno spregledala vsako umazanijo in prah, na katerega je že slučajno naletela.
Po kosilu se je odpravila ven. Dopoldanski deževni oblaki so se do takrat že razšli in obetal se je lep jesenski dan. »Družabne obveznosti«, s katerimi se je pretekli teden nekoliko preveč obremenjevala, kakor je ugotovila po pogovoru z mamo, so jo nekoliko izčrpale. Saj ni treba, da se z vsem spopada kot Spiderman, ki ima očitno odrešenjski kompleks. Danes si bo vzela čas zase. Nikogar ne želi slišati, ne videti. V bistvu ne želi niti razmišljati. O ničemer. Le kako postavljati eno nogo pred drugo, ko se bo sprehodila do Rebrnega zaliva. Za vse drugo danes ne obstaja.
In tako je šla. Z nogo za nogo. Kot bi ravnokar shodila.
Življenje na otoku se je umirjalo in se pripravljalo na dan počitka. V enakomernih intervalih se je slišalo le zvočno opozorilo s trajekta, ki je zarezalo v tišino in oznanjalo, da se trajekt odpravlja z otoka ali se mu približuje. Vendar pa se je vedno bolj oddaljevalo tudi to, ko se je Irena bližala Rebrnemu zalivu, nadomestilo pa ga je galebje oglašanje.
V zalivu je bilo vse mirno. Kot običajno. Kraj je bil namreč dovolj odročen od naselja, da ni privabljal nikogar. Vsaj na sprehod ne.
Irena se je sprehodila ob obali, tik ob vodi, ki so jo prinašali valovi z oceana, včasih nepričakovano blizu, da je morala nekoliko odskočiti, da si ne bi zmočila superg.
Prišla je že do majhnega rta, od koder si pot lahko nadaljeval le preko ostrih čeri, če si bil dovolj pogumen in če valovi niso bili previsoki, da bi te opljuskali. Ker se ni imela za pogumno, se je tako obrnila in se namenila vrniti nazaj, da bi se spotoma ustavila še na babičini verandi, ko je ravno tam, ne daleč od njene hiše zagledala postavo.
Odlično, popolnoma se danes ljudem le ne bo mogla izogniti, si je mislila, Irena. Verjetno bi se od doma morala odpraviti s trdnim namenom, da bi vsaj srečala kakšno živo dušo. V tem primeru verjetno nikjer ne bi bilo nikogar. Nekoč je o tem brala. Ali je bil Frankl ali Jung. No, nek psihiater pač.
Neznana oseba se ni premikala, ko se ji je Irena vedno bolj približevala. Videti je bilo, da nepremično zre nekam proti obzorju, neobčutljiva za dogajanje okrog sebe. Še vedno je bila predaleč, da bi lahko videla, kdo je.
Dobro, ne bom srečala le človeka, ampak po vsej možnosti kakega potencialnega samomorilca, ki ga bom na koncu morala še reševati iz vode.
»Irena!!« je zaslišala nekje izza obličja svojega superega.
Dobro, no, malo zamorjenosti pa si lahko privoščim sem in tja, mu je odvrnila Irena in nadaljevala svojo pot do samomorilca, pardon, neznanca.
Ko je bila le še kakšnih petdeset korakov do tega, da razkrije skrivno osebo, se je ta počasi sklonila, pobrala s tal kamen, ga nekoliko potežkala, nato pa z močnim zamahom zalučala v morje. V trenutku, ko je kamen pljusknil v morje, sta se Irena in neznanec spogledala. Res je bil neznanec. Irena ga ni še nikdar v življenju srečala.
»O, dober dan, kar naenkrat ste se prikazali! Kot kakšno pravljično morsko bitje,« se ji je nasmehnil.
Govoril je s pridušenim, a jasnim glasom. Naj se je Ireni zdelo to še tako nenavadno, vendar je ob jakosti njegovega glasu pomislila, da iz tako velik ust prihaja čisto premalo glasu. V naslednjem trenutku so se mu namreč ustnice raztegnile v res širok nasmešek, ki mu je poudaril ličnice, oči pa preoblikoval v dve reži v obliki polmeseca, iz katerih so žarele svetle, modre oči. Njegov velik tih nasmešek je zasenčil vse, kar bi si človek na obrazu še lahko ogledal. Razen zob. Zobje pa so bili videti kar zdravi, tudi če ni bila zobozdravnik.
»Se opravičujem, če sem vas prestrašila,« je odvrnila.
»Ne ne, sploh ne. Prišli ste kot iztočnica za moj odhod nazaj na delo.«
»Delate tu, na otoku?«
»Ja ja, jaz sem Peter iz nove trgovine. Na obalo sem se zatekel na krajšo pavzo po vsem delu, ki smo ga danes imeli z novo robo, ki je prišla v trgovino s celine.«
In tako je Irena po Maksu in Meti spoznala še Petra.
Se nadaljuje …
