Ali res nikoli več ne bom srečna?

Avatar

Nina Jesih

Sem umetnostna zgodovinarka in kuratorka iz Ljubljane. Vedno sem imela ogromno za povedati, ampak nikoli nisem imela možnosti tega izliti na papir in s tem mojega pogleda na svet (in zanimanja ter radovednost) deliti s Slovenijo. Hvala bogu je prišel ta dan, ko sem dobila to priložnost, ki jo s pridom izkoriščam. Obožujem gledališče (tudi sama sem članica Šugle, šole uličnega gledališča), še raje pa imam nezdravo hrano, kateri se upiram z lastnimi, bolj zdravimi recepti in ogromno športa. Želim si, da bi več žensk poseglo po utežeh, saj dvigovanje le-teh privzdigne zadnjico in te (brez skrbi) ne spremeni v moškega. Pričakujem, da bom opogumila čim več ljudi, da začnejo skrbeti zase in posledično vstanejo v boljši jutri. In to še predno se mi uresniči največja želja in se preselim v Firence.

7 komentarjev

  1. Avatar SIMONA pravi:

    Zelo lepa zgodba, slovo od svoje ljubljenke, zelo me je prizadelo, ker imam doma tri mucke in jih imam najrajši na svetu, najstarejša je stara 10 let in ja večkrat mislim, kako bo, ko je……, niti napisati ne morem, vem kako se počutiš, nobena tolažba ne pomaga, nič je ne more nadomestiti, boleči spomini, tudi najbolj krasni se sprevržejo v najhujšo moro, ampak, čas celi vse rane tudi najgloblje in postalo bo lažje.

  2. Avatar Barbara pravi:

    Včasih pomaga, če svoja čustva zlijemo na papir.
    Naj te tolaži enaka misel, kot tolaži mene ob izgubi mačka. Vedi, tvoja psička Snežka je bila deležna le vsega najboljšega, živela je v obilju in imela vsega na pretek in kar je najpomembnejše imela je tvojo ljubezen.
    Bolečina bo s časom minila, a spomini bodo ostali večji.

  3. Avatar negovan-violeta spasenoski pravi:

    zelo zalostno,vem kako se pocutite jest se pocutim popolnoma isto vse mi je prazno brez mojo djesi ,ta mala psicka je bla moj otrok, mojo zivlenje,prijateljica vse .ze 2 dni ni z mano a jest sm tak zalostna in nevem kaj da naj naredim bol je ogromna praznino tud .se mi je pred ocmi v kakih hudih bolecin je nas zapustila po povozitvi na nehumanega voznika kjera se ni na minut ne zaustavila vprasat kaj se je zgodilo ili opravicit tolk sm jezna na ta zenska kjera je vzela moega otroka prezgodaj sam 10 mesecev je bla stara.sam kolk da veste da niste sama vsak dan ima se kdo s taka huda bolecin in velika praznina v srcu.se opravicuem za moj slovenski ,vem da ni dobr ampak sigurno bolecina je ista lp

    • Avatar Nina Jesih pravi:

      zal mi je za to izkusnjo, se posebej zato, ker ni bila potrebna oz. bi jo lahko mogoce malo omilili..vsaj ce bi bila voznica cloveska 🙁 ne vem kaj naj vam recem, ker bolecina pri meni se ni izginila..se mi zdi, da je vedno hujse..sama se probam spominjati najlepsih trenutkov, ki sva jih preziveli skupaj..vendar pa mi gre po glavi samo to, kako je vec ni..kako je ne morem vec objeti 🙁 grozna je izguba, se posebno, ce je tako nepricakovana 🙁 vem, kako se pocutite..mogoce nas vse resuje to dejstvo, da vemo, da nismo sami v tem? zelim vam najlepse spomine in naj nikdar ne zbledijo

  4. Avatar Jure Puppis pravi:

    Pozdravljeni!
    Moje sožalje ob izgubi. Živali sicer nikoli nisem imel, sem pa izgubil nekaj ljudi, ki so mi bili blizu, tako da približno poznam vaše občutke.
    Sreča je (v takšnih primerih “na srečo”) zelo relativen pojem. Prav tako je relativen pojem smisla življenja. Menim, da za smisel življenja ne smemo jemati ničesar manj kot življenje samo. Namreč – vse ostale, življenju podrejene stvari kot so: predmeti, podvigi, kariere, uspehi, živali, osebe, odnosi, … So vse minljive za čas življenja samega. In ko izgubimo nekaj, na kar vežemo svoj smisel življenja (s čimer je povezana tudi t.i. sreča) izgubimo tudi to. Ko pa postavimo za smisel življenja, življenje samo pa za čas le-tega ne moremo izgubiti ničesar tako odločujočega, da bi nas pahnilo v tako globoko brezen, da bi pričeli dvomiti o lastni sreči, lastnem obstoju, itd. …
    Dokler smo živi, dokler živimo življenje, imamo vedno priložnost spoznavati nove ljudi, ustvarjati nove odnose, živeti življenje dalje, v vsej svoji polnosti. Vsaka smrt, vsaka prekinitev ne pomeni konec, pomeni le nov začetek, novo pot, novo poglavje v življenju.
    Sreča je za vsakim vogalom, če tako želimo!

    Svetujem vam, da si preberete “Formule ljubezni” Zorana Milivojevića. Zelo dobra knjiga, ki sem jo sam že prebral in bi jo priporočil vsakomur! Dobi se jo tudi v knjižnicah …

    In še zadnje:
    Ne mučite se in ne pogrevajte bolečine v sebi! To izgubljeni osebi/živali prav nič ne pomaga, vam pa na smrt škoduje! Odprite oči in poiščite lepoto v sedanjosti – tukaj, zdaj …

    Lep pozdrav in veliko sreče!;)

  5. Avatar Ksenija pravi:

    Pozdravljeni,

    ko berem ta blog je tak kot bi ga jaz napisala. Včeraj smo se morali posloviti od naše 16.5 letne psičke. Grozno 🙁 Tako kot ste napisali: vem, da je bila stara, da je živela dolgo ampak to NE pomaga. Upam, da bo kmalu prišel dan, ko se bom sprijaznila s tem kar se je zgodilo in obujala le še lepe trenutke.

    LP

  6. Avatar Kristina pravi:

    Verjamem, da te je ta izguba močno pretresla, kar si lepo ubesedila, čeprav je v takih trenutkih težko priti do sape, kaj šele najti prave besede. Kot si napisala, s tabo bo vedno in povsod, ker je v tvojem srcu. Po tolikih letih, po tolikih skupnih trenutkih se seveda navežeš bolj kot si je moč predstavljati in potem je tako, kot bi izgubil del sebe… Drži se, piši še naprej, to je terapija ranjeni duši!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.