Ali res nikoli več ne bom srečna?

Ali res nikoli več ne bom srečna? S tem vprašanjem se spopadam že skoraj cel teden. Najhuje je zjutraj, ko se zbudim in zvečer, ko se uležem v posteljo. Jokam. Manjka mi.

Moja zgodba je še popolnoma sveža. Sploh se še ne zavedam, da je res ni več. Ni. Tu na Zemlji. Ne morem verjeti. Vse je bilo ok, potem pa ni bilo več ok. Objemala sem jo, potem pa je kar naenkrat nisem več čutila.

Slovo je bilo lepo. Lepo?? Se lahko tako reče? Zadoščenje imam le ob tem, ker sem bila z njo. Do konca. Zadnje tri dni, ko ji je zdravje res pešalo, sva se pogovarjali, božala sem jo in jo pripravljala na odhod. In najino ponovno snidenje. Pripravljala sem tudi sebe. Že nekaj let. A si nikoli nisem mislila, da se bo to dejansko zgodilo. Mislila sem, da bova skupaj živeli večno.

Prejšnji teden sem izgubila otroka. Vsaj meni je toliko pomenila, če ne še več. Z mano je bila od mojega ranega otroštva, skoraj šestnajst let sva se ljubili in si zaupali. Vsi pravijo, da je živela dalj, kot ji je bilo usojeno, a meni to ne pomaga. Nikoli ni dovolj. Nikoli ni dovolj najlepših skupnih trenutkov, kar sem jih kdaj čutila. Zato se sprašujem: ali bom sploh lahko še kdaj srečna? S čim bom nadomestila njene poglede, objeme, varno zavetje, ki sem ga čutila vsakič, ko sem jo zagledala. Nikoli več je ne bom objela. Nikoli več je ne bom držala v rokah. Nikoli več ne bom na sebi čutila njenega pogleda, ki mi je vsakič sproti vlil moč za nadaljnje življenje. Torej, ali bom sploh lahko še kdaj dejansko srečna?

Nikoli si nisem mislila, da bo tako močno bolelo. Moja prva izguba. Izguba nekoga, ki mi je pomenil največ na svetu. In onkraj. Neutolažljiva sem. Histerična. Nesrečna. Počasi bom otopela. Še vedno si ne predstavljam, kako bom živela brez nje. Brez moje največje zaupnice in najboljše prijateljice. Brez nekoga, ki mi je dajal vse in nič ni želel v zameno.

Nad mano so se zadnja leta zgrinjali sami črni oblaki in bila je edina, ki me je reševala pred zapadom v depresijo. Sedaj sem izgubila še njo. Edino bitje, ki je mojemu življenju dajalo smisel. Bom sploh lahko še kdaj srečna? Vse moje veselje se je stopilo v žalost, vsa moja življenjska energija se je utopila.

Rešuje me le dejstvo, da vem, da je še vedno z mano. V mojem srcu. Čutim jo. Čutim vso toplino in vem, da bo tako ostalo do mojega konca. Ko pogledam v nebo, vidim, da me gleda. Pokličem jo in pride, se stisne k meni in me objame. Zdaj je z mano tudi na krajih, kjer je prej ni bilo. Sedaj jo imam zmeraj s sabo. Za vedno.

Zato vem, da bom lahko še srečna. Ker je ob meni. Nikamor ni šla, le zapustila je svoje zemeljsko telo in ga zamenjala za nebeškega. Stala mi bo ob strani in me izvlekla iz vsake slabe situacije. Tu bo ostala in mi pomagala živeti, dokler se ponovno ne srečava.

Hvala ti za vse, kar si mi dala. In mi daješ še vedno. Nikoli te ne bom pozabila, spomin nate bo vedno živ, tako kot ti v mojem srcu. Vem, da boš bdela nad menoj in nikoli obupala. Tako kot nisi v življenju.

Rada te imam, angel moj, moja psička Snežka.

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko si prišla v naš dom, čeprav sem bila sama še majhen otrok. Kako so se mi dan za dnem svetile oči, ko sem te gledala, kako izvajaš vragolije in nas s tem zabavaš. Nikoli ne bom pozabila, kako si povečala našo družino, kako smo te vsi oboževali in se združili ob raznih opravilih, vse samo za tebe. Kako lepi in dolgi so bili naši sprehodi in še lepši večeri, ko si se mi stisnila v naročje in zaspala. Kako sem te božala in česala, ti pa si se temu upirala, dokler nisi dobila bonbončkov. Nikoli ne bom pozabila, kako si pojedla več kot odrasel moški in hotela še. Kako si prosila za hrano ali da ti odpremo vrata v atrij. Kako so bili nad tabo navdušeni čisto vsi, ki so te zagledali. Kako si pri svoji starosti še vedno zgledala kot mladiček in kako poskočna si bila do konca. Nikoli ne bom pozabila, kako si se stisnila k meni v postelji, da nama je bilo obema toplo.

Zato je vse še toliko težje. Ker si bila ti. Bila si vse, kar si lahko nekdo zaželi. Bila si čista sreča. Moja sreča. In si še vedno.