Gorička zgodba
Hladno jutro se je prevešalo v siv mračen dan. Pogled mi je ušel na mizo. Nedelja je in prvič praznično pogrnjena miza v predbožičnem času. Prvo svečko bo zajel plamen. Čas, ko se bo stopnjevalo upanje.
Na mizi je zabrnel mobilni telefon, priklical me je nazaj na zemljo, preden bi mi telo prevzel val navdušenja. Pograbila sem telefon, samo številke so bile izpisane. Stisnem zeleno ikonico.
»Prosim,« čakam odgovor. »Prosim?« poskusim še enkrat.
»Pozdravljena, Nina.« Moški glas, glas iz preteklosti. Naježila se mi je koža. Tudi po petih letih in treh mesecih še nisem pozabila.
»Vso pravico imaš, da me ne poslušaš, a te prosim; ne prekini. Moje zadnje upanje si, Nina.«
Nič nisem odgovorila moškemu, ki me je odstranil iz sinovega življenja, samo zato, ker sem bila po njegovem, neprimerna gorička nevesta.
»Nina. Prosim, pomagaj mi rešiti sina.« Prekinila njegovega samogovora res nisem. Hotela sem slišati, kaj mi ima povedati. Babja radovednost. Navsezadnje, dosegel je, da Matjaža več ni bilo k meni.
»Nina, reci vendar nekaj! Rada si ga imela. On te ima rad. Tako prekleto trmast je. Kot je bila trmasta njegova mama.« Slišala sem tresavi glas. Moški, ki sem ga poznala, je bil trden kot skala. Znal je držati niti življenja okrog ljudi in jih tudi zategovati. So se Matjaževe niti vendarle pretrgale?
»Ne vem, kaj želite od mene,« sem iskreno, a odločno končno spregovorila. »Pridi, prosim in ga obišči. Pogovori se z njim.« Besede je le s težavo izgovarjal. Ne, ni se pretvarjal.
»Kam naj pridem? Zakaj bi prišla? V tem času si je zagotovo ustvaril družino. Zakaj torej kličete mene?« Nisem ga hotela poslušati in še manj razmišljati. Nabrana jeza in bes sta vrela iz mene. Ne, ta moški me nikoli več ne bo prizadel.
» Veš, kako težko je bilo vzeti telefon in te poklicati? Moj sin se je odrekel življenju. Če bo komu še prisluhnil, bo tebi. Ti si njegovo zadnje upanje.»
Ob teh besedah sem se zdrznila. Pogled mi je ušel na sedežno garnituro in nato na mizo, k adventnemu venčku.
»Pridem.« In je spet uspel. A nisem smela biti sebična. Ne zdaj.
»Hvala, Nina.« Vendar ga nisem slišala. Misli so mi nekontrolirano letele. Pritisnila sem številko za hitro klicanje. Čez eno uro pa sem že bila na poti v bolnišnico. Seveda sem na oddelku bolnišnice našla gospoda nesojenega tasta. Pred mano ni stal moški, ki sem ga imela v spominu. Močna ramena so zdaj bila povešena, niti srajca ni prekrila štrleče kosti. Tudi oči so izgubile lesk. Poleg njega je sedela hčerka. Solze so ji tekle po licih.
»Nina, pred časom je izvedel, da ima raka. Res je, da obstaja možnost, da ga izrežejo iz njegovega telesa. Vendar on noče! Odklanja zdravljenje. Samo tablete proti bolečinam vzame. Sploh me ne posluša. Niti svoje sestre ne posluša. Ti si naše zadnje upanje. Nina, ne morem pokopati sina. Sin bi moral pokopati mene!« Njegov obup me je prizadel. Razumela sem ga. Prvič v življenju, sem ga razumela.
»V sobo grem k njemu. Sama!« odločno sem zakorakala, samozavestno, a samo navzven.
Pred vrati njegov sobe sem za kratek čas obstala. Popravila sem si lase za uho, zbrala misli in pogumno vstopila.
Brez besed sem sedla na stol poleg postelje. V sobi ni bil sam. V nos pa se mi zaril vonj po agresivnem čistilu. Takšnega sem uporabljala včasih za svojo kopalnico, me je prešinilo.
Skoraj se ni spremenil. Moj Matjaž. No, bil je moj. Vedela sem, da me je opazil prisesti. Verjetno je zmedeno zbiral misli. Kot bi ne minilo polnih pet let in tri mesece, je poiskal moje prste in jih potegnil v svojo hladno dlan.
»Nina. Tako zelo sem te pogrešal. Ne morem verjeti, da si tu. Po vsem, kar se je nama zgodilo.«
»Kje pa naj bi bila?« sem tiho spregovorila in stisnila njegovo dlan, da bi jo ogrela.
»Moj oče, je rekel, da, da…« pet let je kar izginilo. Govorila sva, kar bi že zdavnaj morala…
»Tvoj oče, me je prosil, da te osvobodim. Obiskal me je in me prosil. Rekel, je da moram misliti nate in na tvojo prihodnost. In sem, Matjaž. Iz ljubezni do tebe, iz spoštovanja do tradicije tvoje družine. Kaj je tebi navrgel tvoj oče, takrat, ne vem. Vem samo, da te več ni bilo. Nikoli več.«
Jezo in obtoževanja sem potisnila na stran. Preteklosti ne moreva spremeniti. Torej, ni pomembno kdo, kaj, kje…
»Vem, zakaj si tu. Ne bom si premislil.« Zrla sva si v oči. Kako sem se želela stisniti k njemu!
»Zakaj se bojiš zdravljenja?« Če ve, zakaj sem tu…pa se pogovoriva.
»Ker mi bodo agresivne terapije uničile in zažgale sleherno celico telesa. Ne bom več jaz in ne bom več moški, ki bi si ga želela. Videl sem ljudi, ki so prestali… Sploh pa, nimam razloga, za kogar bi moja bitka bila pomembna.«
Utihnil je. Besede so obvisele v zraku. Ravno tisti trenutek pa je vstopila z majhnim fantkom pod roko… a njuni pomešani glasovi mi niso dali možnosti karkoli storiti v tistem trenutku, kot le razširiti roke v širok vabljajoč objem.
»Nisem ga mogla zadržati več na hodniku. Vem, rekla si, da prideš…« Moja prijateljica je roki vihtela pred sabo v nemoči. Fantek je stekel v moj objem.
»Mami, mami, mami, mami…«
»Vse je v redu, Tina. « Stisnila sem navihanega fantička. Ga poljubila na svetle laske in ga pogledala v žareče očke.
»Jan, bi prosim pozdravil svojega očija in ga močno objel?«
Prestavila sem ga na njegova kolena na posteljo. Gledala sta se. Mali zvedavi štiriletnik in zbegani Matjaž.
»Tako, zdaj pa imaš razlog za borbo svojega življenja in življenja svojega sina.”