Pogosto pozabljena hvaležnost
Že res, da smo v času krize in da mnogi nimajo dovolj za preživetje, se mi pa zdi, da vseeno pogosto pozabimo biti hvaležni, za tisto, kar nam je že dano. V prepogostem pohlepu, po imeti več in bolje, se pozabimo ustaviti in se čisto preprosto veseliti sedanjosti. Veseliti se tega, kar že imamo je prava umetnost in tudi ena izmed poti do sreče. Kaj nam bodo vsi najnovejši aparati na dotik, ko pa se mladi sprehajajo s slušalkami na ušesih po gozdu in ne slišijo ptičjega petja? Kaj nam bodo vrhunski tv ekrani, v katere buljimo ure in ure, pozabljamo pa na svoje bližnje. Na pogovor, dotike in objeme. In ne nazadnje koliko reči, ki nam jih ponujajo tv reklame sploh ne potrebujemo. In brez njih smo lahko čisto srečni in hvaležni ob misli kaj vse drugega nam je že dano.
Pogosto mi prihaja na misel moja pokojna stara mama, ki je živela s skromno nemško rento, sila preprosto, pa je nikoli nisem videla depresivne. Veselila se je pridelkov z vrta, v nekem posebnem brezčasju je pletla čebulo v kite in lica so ji žarela. To je bila najbrž njena meditacija, čeprav njenega imena ni poznala. Skromni, a zdravi obroki so jo dolgo ohranjali pri življenju. In nov predpasnik, ki si ga ji je privoščila vsakih nekaj let, ji je prinesel veliko veselja in vse njene prijateljice so ga prišle pogledat. Veselile so se tistega, kar so imele, in skoraj nikoli jih nisem slišala se pritoževati. Že mnoge ovdovele, so bile srečne, da je prišel čas brez vojne, da vidijo, slišijo in da jih še kolikor toliko nesejo noge, na kar dandanes mnogi radi pozabimo.
Hvaležnost je lepa reč in vsake toliko časa se zahvaliti stvarstvu in svojim dragim da so in smo je čudovito. Beseda hvala, če je le-ta iskrena lahko deluje čudežno in prinese srečo med vse nas. Je balzam, ki osreči tistega, ki se je zahvalil in onega, ki je zahvalo prejel. Naj nam je torej ne bo pretežko izreči.
