Jane gleda svet izpod trepalnic (10)

Veliko lažje bi bilo shajati s tisto bingljajočo stvarjo med nogami

Da odkriješ svet, ni treba niti iz hiše. Cel dan lahko po mili volji dregaš daljinec, brez da bi dovolil komur koli, da te pri tem moti. Če se ti približajo, bevskaš in kuhaš zamero. Potem preklapljaš med Travel Channel in 24Kitchen, saj se vendar ne znaš odločiti med Jamiejem in ogledom luksuznih hotelskih kompleksov po svetu. Ko odpreš drugo steklenico polsuhega traminca, ti je res že čisto vseeno, ali te za nogo vleče morski pes v oceanu ali pa te lovi le krč v nogi od predolgega sedenja pred ekranom.

Letos sva z Darcyjem določila: sever. Seveda je bentil, ko ga je kup školjkic v Severnem morju po podplatih žgečkal huje, kot ga žgečka moher po prsih (v naslednjem življenju bom analizirala vpliv pristnih materialov na moško kožo) in se pritoževal nad mrzlim morjem. Goreče sem zanikala nizko temperaturo in važno delala navidezne piruete. Freud bi za trenutek obmolknil, se z levo dlanjo pogladil po bradi in začrtal ustnice, preden bi izustil, da iz zavisti do tistega bingljajočega izrastka, za katerega prijateljica S. pravi, da je z njim vse lažje. Lažje ga je že, denimo, dati vsem na oči in iztisniti tistih nekaj kapelj urina. A sedaj prehitevam.

Še dneve, ko sva bila že na tleh prestolnice rajnke Avstro-Ogrske, je Darcy obujal spomine na mojo podobo, ki se je menda tako izjemno zlila z deželo vilinskih bitij. Tokovi so bili muhasti, veselil se je cesarske mlakuže, ki se je letos izkazala za neusmiljeno. Ni šlo drugače, bil je priklenjen na moj okus. Izbirala sem mostove, klopce, ozke ulice in umetnost.

Na koncu sva šla na filmski festival za rajo, ki se je izkazal za mini gurmansko odkritje. Izbrala sva francosko in belgijsko, saj se mi je že pošteno tožilo po vafljih. Nazadnje sem oklevala, če se mi res ljubi na javno stranišče, pa vendarle, sem pomislila, imajo javna stranišča dekadenten, večplasten čar. Ker sva se toliko zmrdovala nad filmsko ponudbo, sem na javnem stranišču preprosto morala doživeti lastno kratko zgodbo z ameriško kraljico drame in srbskim ključarjem.

Dala sem mu, ključarju, kovanec za pol evra, on pa me je pospremil na stranišče in mi odprl vrata. Bil je tako hecen prizor, da sem se prikrito smehljala, obenem pa se je zdelo tako zelo kavalirsko od tega nervozneža v srednjih letih. Ko me je pospremil na wc in za menoj zaprl tudi vrata, so se ta kar sama od sebe zaklenila. Ne vem zakaj, ampak poskušala sem odpreti vrata še preden sem sploh odtočila. Na zunanji strani vrat pa zapah. Še sem poskušala, pa kar ni šlo. Na koncu sem storila silo zapahu in vrata so se odprla. Odtočila seveda še nisem, zato sem se hotela – tokrat brez pomoči ključarja – znova zakleniti v ta čudežni wc in to storiti. A vrat se več ni dalo zapreti, kaj šele zakleniti. Vprašala sem ga, kaj naj storim. Premeril me je od glave do pet in odvrnil petdeset centov. Ne ne, mu rečem, saj sem že plačala in še nisem, saj veste. Kaj si storila, zakaj potem odpirala vrata, če še nisi, se je razjezil, vse računalniško, vrata ne dajo več zapreti, razen če ti daš petdeset centov. Tisti kovanec je bil edino, kar sem imela pri sebi. Torbo sem pustila pri Darcyju, ki je posedal na klopci pred straniščem in poslušal tiho brenkanje prizorišča.

Ošvrknila sem blondinko ob ključarju, ki mu je v amerikanizirani angleščini dopovedovala, da mora še enkrat na wc, on pa ji je v polomljeni nemščini intuitivno odgovarjal petdeset centov. Ker sem iz ameriško-nemškega dialoga odkrila, da je ključar težek pogajalec, sem bila odločena opraviti svoje kar pri odprtih vratih. Potem sem jo zaslišala, kako ga je preklela in meni namenila prijateljski hej, me razumeš. Razumem, seveda, sem odvrnila. Tudi jaz bom storila isto kot ti, je rekla. Fuck him, fuck him, he is crazy! In tako sva obe curljali pri napol odprtih vratih, nakar sem zaslišala ropot in njeno cviljenje, ki mu je sledilo moško rogoviljenje. Potegnila sem vodo in stopila pred umivalnik, on pa je kar ponavljal, da imamo VELIK PROBLEM – on, plavolaska in jaz. Rekla mi je, nor je, veš, prihitel je k meni, ko sem sedela na školjki, me potegnil dol, zaloputnil vrata v stranišče in tedaj očitno ugotovil, da nima ključa. Zastrmela sem se v težka, ogromna vrata, na katerih ni bilo kljuke, na katerih ni bilo ničesar, le ena majcena odprtina. Tako nas je ključar zaprl v javno stranišče.

Vprašal je, ali imam s seboj nož ali klešče ali kar koli. Poslal me je v izvidnico, da naj nekaj vendarle najdem. Razen toaletnega papirja in mila tam ni bilo ničesar. Zaletaval se je v vrata in kričal, nama žugal, da bova ti in ti danes zvečer spali tukaj, ja ja. Sproti sem ji morala prevajati, čeprav bi bilo bolje, da ji ne bi. Kar naenkrat je namreč razglasila, da dobiva napad panike. Jokala je, jaz pa sem jo božala, češ, saj bo vse v redu. On je tako agresiven, jaz pa imam menstruacijo, je hlipala. Ko je on doživel vrhunec svoje panike, je začel kleti v materinščini. Ne vem, kako dolgo je minilo, ko sem na drugi strani vrat zaslišala narečje, nagravžno kot vrag: ja kej pa je, kdo zganja tak cirkus. Halo halo, pomoč pomoč, mu pravi ključar. Imate kak nož, mi zaprti, ne da odpreti. Noža ni tle, je pa ključ, lahk’ odklenem, je rekel glas. Ključ, ključ, zakriči ključar nazaj.

Vrata so se odprla in ključar, verjetno v bojazni pred birokratsko mašino, ki vse vidi, seveda okrivi njo, ameriško kraljico drame, in mene, kao hladnokrvno Evropejko. Ta in ta dama, sem še zaslišala, potem pa že vsa smejoča pritekla pred Darcyja in ga prosila, da greva brž od tam. S kotičkom očesa sem jo poiskala in še vedno je jokala v potokih, medtem ko je njen Adonis stal kot kup nesreče in je ni vedel niti pošteno prijeti za roko ali obrisati solz. Ko sem Darcyja vprašala, če se mu ni zdelo nenavadno, kod hodim tako dolgo, je odvrnil, da je bil zaskrbljen in me je hotel že iskati, čeprav, saj veš, te javne zadeve znajo biti naporne.

Malo po tistem – v beli bluzi iz sedemdesetih, s starinsko uro na verižici in kričavo rdečih ustnic – sem znova ostala ujeta na stranišču. Tokrat sem jaz kričala kot nora, saj tam ni bilo nobenega, ki bi lahko bil bolj nor. Darcy je pritekel in odprl zagozdena vrata. Tudi tisti večer sem znova curljala pri napol odprtih vratih in si vbijala v glavo, da ima S. prav: veliko lažje bi bilo shajati s tisto bingljajočo stvarjo med nogami. Pa še zdaleč ne zgolj zaradi napol odprtih vrat.