Je tašča res zmaj?

Tašča. Nekako se te besede drži negativen prizvok. Včasih se zdi, da se vsi pritožujejo(mo) čez njih. Pa je res vedno tako? Ali ni tašča prav tako oseba, ženska, ki, tako kot mi, živi, se bori v svojem življenju? Ali ni tašča ženska, ki je dala življenje našemu partnerju, partnerici, ga ali jo vzgojila?

A vendar se zdi, da tašče, niso preveč priljubljene. Vsaj tiste, ki se rade (preveč in neumorno)  vtikajo v življenje ”mladih dveh”.  Kje je meja med skrbnostjo in vtikanjem? Sploh je? Kaj pa tašča, ki je preveč zaščitniška do svojega otroka (ponavadi gre tu za sina), kako se tu postavijo meje? Kaj pa tašča, ki ”mladima” ne privošči življenja, kot ga živita. Tašča, ki jima zavida. Tašča, ki svojega življenja ni povsem izživela in potem svoje frustracije prenaša na druge. Tašča, ki misli, da vse najbolje ve. Tašča, ki misli, da mora za vsako stvar podati sicer dobronameren (vsaj upam) nasvet. Tašča, ki hoče vsiliti svoje poglede na vzgojo vnukov. In, konec koncev, celo tašča, ki želi vnuka oddaljiti od njegove matere (torej, njene snahe). Tašč je veliko. Njihovih karakterjev tudi. Prav toliko, kot nas na svetu obstaja ljudi. Smo različni, a vseeno, tašča spada v neko svojo, posebno, kategorijo. Včasih se zdi, da ali se z njo razumeš, ali pa ne. Vmesnih postaj ni. 

In zakaj vedno znova ta negativen prizvok ob besedi tašča? Iz moje izkušnje je tašča lahko zelo pozitivna oseba v tvojem življenju. Seveda so dnevi, ko možu zabrusiš, da naj kar gre, k mamici, če pa ona vse bolje zna. 🙂

A vendar, če potegnem črto. Moja tašča je zakon! Le ”naučiti” sem se morala in na nek način sprejeti, da je pomembna oseba, tako kot jaz, v življenju mojega moža – je mamin sin (ne mislim negativno), ona pa ženska, ki ga je rodila in mu želi vse dobro.

Lahko rečem, da morata tako snaha, kot tašča ”preplezati nek neviden zid”, ki je ovira v odnosu tašča – snaha. Morata se sprejeti. Snaha taščo in tašča snaho. Odnos deluje v obe smeri. Ni potrebno, da se imata radi in postaneta ”najboljši prijateljici”. Vsekakor pa se morata sprejeti kot to, kar sta.

Vmes med njima pa je povezovalni člen – sin oziroma mož, ki ga imata obe radi. In to se ne zgodi čez noč. Vse skupaj je proces. In tudi, ko se ti enkrat že zdi, da si že zdavnaj preplezal tisti zid, se včasih trdo zaletiš vanj. Zelo trdo.

In ne, ta prispevek ni ”prilizovanje” moji tašči, saj le-ta, tega prispevka najbrž nikoli ne bo prebrala. Prispevek je le moje razmišljanje o tej temi. In kaj me je spodbudilo k razmišljanju? Dva dogodka zadnjih tednov, oba povezana z dojemanjem odnosa tašča – snaha.

Prvi se je zgodil, ko sem s taščo sproščeno sedela v njeni kuhinji in sva klepetali, se smejali, vmes pa pripravljali kosilo. In je prišla mimo njihova soseda. Poklepetamo, spijemo kavo. In ko je odhajala, nama pomižikne in nasmejano pripomni:”No vidve si pa le malo skočita v lase, da ne bosta vedno tako enotni.”

In to me je spodbudilo k razmišljanju, da se iz odnosa tašča – snaha  res pričakuje neprestano zbadanje, nagajanje, nerganje, pritoževanje. Kako stereotipno, mar ne?

Drugi dogodek pa je sklop več dogodkov. In ti dogodki so vezani na tašče mojih znancev, znank. In kakšne so njihove tašče? Od tašče, ki ne more sprejeti, da ima njen sin sedaj ženo in sina. Potem spet druga tašča, ki zavida življenjski slog svojemu sinu in njegovi izbranki. Pa tretja tašča, ki se vtika v to, kako snaha drži kuhalnico v rokah in ne razume, zakaj na steni njune jedilnice visi slika, ki njej (tašči) ni všeč.

Včasih se mi zdi, da so te tašče iz drugega sveta, kot moja. Ali pa imam le jaz ”srečo”, saj moja tašča živi 70 kilometrov stran in se res ne vidimo vsak dan.

A vseeno, razdalja gor ali dol, če potegnem črto, na mojo taščo, vem, da se lahko vedno zanesem. Vem, da mi bo svetovala, vem da mi bo stisnila dlan, ko bom to potrebovala. Vem, da želi meni in mojemu možu vse dobro. Je tašča, ki se veseli skupaj z nama. Je tašča, ki ji ni vseeno, ko imava težave. Je tašča, s katero se lahko pogovorim in ji zaupam. Je tašča, s katero se nasmejim. Je tašča, s katero si še nisva rekli žal besede. Ne strinjava se vedno, a razumeva in sprejemava različne poglede. Včasih se celo zgodi, da se večkrat slišiva in kaj pomeniva, kot pa ona in njen sin, moj mož. Je tašča, ki je sicer mama svojim otrokom, a me je sprejela za svojo. In jaz njo za mojo. Je tašča, ki bi jo človek izbral, če bi lahko izbiral. A kot sem že rekla, to se ne zgodi čez noč. Vmes je ”tisti nevidni zid”.

Vse bomo nekoč tašče …

Zanimivo se mi  zdi, da je največ ”minskih polj” prav na relaciji snaha  – tašča. Zakaj? Moški so že v osnovi bolj neobremenjeni, kar se tega tiče. Ženske pa … Nekako obe, tašča in snaha branita svoj ”teritorij”, ki mu rečemo dom.

Sama menim, da bi obe ženski morali spoštovati dom druga druge. Ne pa ”napadati” vsega, kar ena naredi (običajno je to snaha) kot slabo, nepravilno, idt. Predvsem pa spoštovati druga drugo. Zato:

Draga tašča, ki se rada vtikaš s tisoč in enim nasvetom. Spomni se, da si bila tudi nekdaj snaha (ali pa si še). Spomni se, da si bila tudi ti nekdaj ”tamlada” pri hiši. Spomni se, da tudi ti nisi vedela vsega, kar veš sedaj (in ne, to še ne pomeni, da moraš sedaj vse svoje znanje podajati naprej, ko te nihče ne vpraša za mnenje). Spomni se, da si do znanja prišla postopno, z izkušnjami. Spomni se, da se iz izkušenj največ naučimo. Spomni se, da smo si ljudje različni. Nekomu je naravno, da piše z desno roko, nekomu, da piše z levo. Vsak po svoje, vsak drugače. Rezultat je pa enak. In pa, draga tašča, prosim, vnuke razvajaj (v mejah normale), ne pa vzgajaj. Vzgojni del si že opravila. Zdaj je čas za zabavo. 🙂  Sprejmi, da ima vsaka družina, vsak dom svoja pravila. Ta pravila morda niso enaka tvojim. A če si svojemu sinu (hčerki) privzgojila vrednote, potem boš te vrednote našla tudi v njegovem (njenem) domu. Le nekoliko drugačne so, saj so združene v vrednote, ki sta jih skupaj ustvarila in v njun dom postavila tvoj sin in snaha (ali hči in zet).

In ti,  draga snaha. Pomisli na to, da boš nekega dne tudi ti tašča in da boš najbrž tudi ti želela, da bi bilo za tvojega sina ali hči poskrbljeno, kot je bilo pod tvojim okriljem. Zato na tem, da boš prijetna tašča, začni delati že sedaj. Uči se ”napak” od tvoje tašče in si jih vtisni v spomin kot nekaj, česar ti kot tašča ne želiš početi.

Seveda obstajajo ekstremi. In o takšnih taščah raje ne bi. Splošno gledano pa – vsi se kdaj pritožujemo eden čez drugega. Čez moža, ženo, znanca, šefa … Odnosov v življenju vzpostavimo veliko. Vsak odnos, kjer se srečata dve osebi, ki sta vsaka zase edinstveni, lahko pripelje do trenj. In le od nas je odvisno, kako se s temi trenju (nestrinjanji) soočimo. Moja tašča za kakšnega karakterno težkega človeka pogosto pravi: ”Vzemi človeka takšnega, kot je.” In prav ima.

Nisem strokovnjak, ko pride za odnose. Se pa trudim biti človek, ki sprejema različne značaje takšne, kot so. Zgornje vrstice so tako le moje razmišljanje in moj opomnik za dni, ko ne bom tako odprtih misli in občutij.

In kot sem zapisala že na začetku, o taščah obstaja veliko šal. Našla sem dve, ki se mi zdita prav simpatični. Delim ju z vami, da vam polepšata dan. In, saj veste kaj pravijo – v vsakem hecu je nekaj resnice. Imejte se radi!

Žena nervozno nekaj išče po stanovanju.
“Andrej, si videl mojo knjigo?” končno vpraša moža.
“Katero?”
“Tisto z naslovom: Kako doživeti sto let.”
“Vrgel sem jo v smeti, ker jo je hotela brati tvoja mama!”

“Dobrodošla!” pozdravi Boštjan svojo taščo na vhodnih vratih.
“Koliko časa boste ostali pri nas?”
“Dokler vama ne bom šla na živce.”
“A samo tako na kratko ste se oglasili?”