Biti prostovoljec – slovensko društvo Hospic
Če želimo nekaj narediti, je potrebno delati. Če želimo nekaj ustvariti, je potrebno delati s srcem.
Dan je lahko tudi takšen …
Česa bi si zaželeli prvi dan vaše nove službe? Toplega sprejema, čudovitih prostorov, prijetnih sodelavcev, telefonskih klicev srčnih ljudi, super šefa …? Kar koli od navedenega? Nič od navedenega? Morda pa kar vse skupaj, tako kot se je to zgodilo meni. Pa naj začnem na začetku, tako kot se za dobro zgodbo to tudi spodobi. Moja prva misel zjutraj je bila: «Čudovit sončen dan za čudovit začetek prvega delovnega dne.« Vstanem, se napravim, zajtrkujem in z nekaj vznemirjenja pričakujem dogodivščine prihajajočega dne. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Po pregledu elektronskih sporočil, dobim že prvo potrdilo, da odlični šefi delajo dobra dela tudi med vikendom. Ker dobri zgledi vlečejo, se nemudoma lotim dela še sama. Posredujem vabila, se zahvalim za sodelovanje sodelavcem, jim pošljem nekaj informativnih ter nekaj navdihujočih sporočil ter pokličem sodelavko Vesno na drugi konec Slovenije. Izmenjava nekaj uvodnih pozdravnih besed in že se nalezem njenega vedno simpatičnega, duhovitega razpoloženja, ki jo spremlja ves čas pri delu, pri čemer pa seveda ne pozabi ohraniti svoje odgovornosti do dela, ki ga opravlja. Dorečeva še nekaj podrobnosti glede najinih nadaljnjih aktivnosti in za konec najinega pogovora in piko na i mi še dobrodošlico v timu zaželi. Tekom dopoldneva še nekaj postankov pri številkah, računih, dopisih, odpisih in podpisih. Seveda mojo delovno vnemo vztrajno in dobronamerno preverja tudi šef. »Hvala«, si rečem, ko zazvoni telefon in mi gospa na drugi strani telefonske zveze na najlepši možen način polepša že tako čudovit dan…
Slovensko društvo Hospic – Hiša hospica
Biti prostovoljec, biti na voljo ljudem, služiti in biti za to bogato srčno poplačan, je zame čudovito poslanstvo. Nekaj vikendov v preteklih dveh letih, od kar sem prostovoljka v Hospicu, sem imela priložnost nameniti svoj čas ljudem, ki bivajo v Hiši hospica v Ljubljani. To pomeni, da si od petkovih zgodnjih popoldanskih ur, pa tja do nedeljskih zgodnjih večernih ur, na voljo ljudem, ko te potrebujejo ali si želijo bližine sočloveka. Naj predstavim Hišo hospico, kot gostoljubno domovanje vsem ljudem, ki si prizadevajo, kljub svojim težkim boleznim oziroma bolezenskim stanjem ohraniti kvaliteto lastnega življenja in kvaliteto življenja svojih bližnjih, do konca. Ta pot iskanja bistva, verjetno za nikogar ni lahka, verjetno tudi ni mišljeno, da bi takšna bila. Verjamem pa, da je del poti vredno, in zato tudi morda komu nekoliko lažje, prehoditi skupaj. Prostovoljci smo, poleg najbližjih in strokovnega osebja, prisotni tudi zato, da smo sočloveku na voljo, da smo pozorni, čuteči…
Vsak izmed nas je v svojem vsakdanu razpet med različnimi dejavnostmi, ki se nam včasih zdijo sila pomembne, brez katerih imamo občutek, bi svet ne mogel obstajati ali pa bi se nam skrivil kakšen las ali zlomil noht, če bi postopali drugače…
Biti prostovoljec
Pa vendarle se mi pogostokrat pojavi pred očmi tudi vprašanje: »Ali je to, s čimer se v tem trenutku ukvarjam, morda celo obremenjujem, zares pomembno, za mojo kakovost in blaginjo življenja?«
Ne glede na to, kakšen je vaš odgovor ta trenutek, ali pa kadarkoli v prihodnosti, ko se boste morda zalotili pri vaši misli o smiselnosti vašega početja, je to lahko priložnost, da se za hip ustavite in se nasmehnete. Kajti v življenju ni mišljeno, da bi ga morali jemati ves čas samo resnih obrazov. Je še veliko več, če mu le dovolimo, da nam to, z vso svojo lepoto tudi razkrije.
Zase lahko rečem, da me trenutki, preživeti z ljudmi, katerih življenje se izteka, vedno znova učijo ŽIVETI. Kaj mislim s tem? Predvsem to, da mi v mislih vzbujajo zavedanje, kako pomembno je, kvalitetno preživeti naše dni, ne glede na to, kaj vse nam življenje prinese ali odnese. Kajti le tako smo lahko zgled, ali če hočete, ogledalo drug drugemu. Tako se znajdemo vsi v vlogi učenca in učitelja hkrati.
V zavedanju minljivosti, bodisi lastne ali minljivosti sočloveka, je to občutenje morda še močnejše.
S hvaležnostjo, v spomin vsem tistim, s katerimi sem imela priložnost vzpostaviti vez za določen čas, kot to milost spoštljivo imenujemo v Hospicu …
Besede gospe, ki me je poklicala, so bile besede zahvale za to, kar smo in kar delamo kot prostovoljci. V želji, da bi bilo takšnih ljudi in takšnih delovnih dni v našem življenju čim več, nas vse skupaj povabim k delovanju za skupno dobro in se zahvalim vsem tistim, ki to že počnete.
Kdor zmore, dela.
Kdor zmore več, je prostovoljec.
S spoštovanjem, kot lepo vrednoto.
Mateja Kotar