Mnogi obrazi izdolbene buče

Približuje se nam noč čarovnic, večer pred dnevom mrtvih, ki se tudi pri nas počasi uveljavlja kot popularni praznik, pa naj bo razlog zanj zabava ali duhovnost. Tradicija, ki večini verjetno zveni precej ameriško, ima v resnici svoje korenine v Evropi. Kaj pa – izvorno – pomeni buča, kaj groteskna maškarada in kaj pohajanje od hiše do hiše v upanju na čokolado ali kak kovanec?

Pri iskanju izvorov praznikov moramo biti pazljivi. Različne religije in različna ljudstva z rednimi stiki imajo navado, da si izposojajo in izmenjujejo običaje in dostikrat je nemogoče točno reči, kdo je kaj začel. Dan v pozni jeseni kot spomin na mrtve je eden izmed takih praznikov. Njegov začetek lahko iščemo v keltski tradiciji (predvsem v galskem samhainu) in/ali v krščanskem izročilu praznika vseh svetih.

Samhain in vsi sveti

Keltski del predstavlja torej samhain, praznik konca poletja, ki zaznamuje konca žetvenega obdobja in prihod temnega dela leta. V tem času so prebivalci pospravili pridelek, pripeljali živino iz odprtih pašnikov ter opravili jesenski zakol. Ponekod so kurili očiščevalne ali varovalne kresove in ob njih izvajali obredje. Znan je bil na Irskem, Škotskem in otoku Man, v ostalih keltskih deželah pa prav tako poznajo tradicijo podobnih praznikov. Zaradi verovanja, da v tem času nadnaravna bitja Aos Sí lažje prehajajo med svetovi in obiskujejo ljudi, so jim prebivalci za zagotovilo njihove dobre volje puščali darove.

Drugi možni izvor je v krščanskem prazniku vseh svetih, ki se praznuje 1. novembra. V 4. stoletju je bil namreč spominu na mučene svetnike dodeljen poseben dan, vendar to, na kateri dan v letu, ni znano. Je bil pa tri stoletja kasneje v ta namen določen 13. maj (datum posvetitve prej poganskega Panteona v Rimu v cerkev). V 9. stoletju je nato papež Gregor IV. praznik prestavil na prvi november. (Štirideset mučenikov, ki se obhaja marca, ima drugačen izvor in ni povezan z dnevom vseh svetnikov.)

Kelti so bili pokristjanjeni že pred menjavo datuma, vendar so v veliki meri obdržali svoje staro pogansko obredje in ga pomešali z novim krščanskim, kar se je poznalo v širšem geografskem prostoru, tako da se zdaj raziskovalci ne morejo zediniti, kdo je tu na koga vplival. Tradicija je najverjetneje prehajala sem ter tja in se spreminjala skozi čas.

Združitev samhaina in vseh svetih: pokopališče v noči čarovnic (foto: Blaž Berlec)

Zakaj grozljive buče?

 Iz keltskih dežel preko Združenih držav, kamor so se sploh Irci množično preseljevali, se zdaj noč čarovnic širi po svetu. Njen najbolj očitni obraz se kaže v izdolbeni buči s svečo na sredi. Jack-o’-lantern, kot se tej stvari reče, ima dvojno funkcijo: luč v njej sveti dobrim duhovom, navadno groteskni obraz pa odganja zlobne. Ime pride iz enega od mnogih izrazov – najbolj znan je will-o’-the-wisp – za fenomen ignis fatuus, kar je latinski izraz za »ogenj norcev«. Gre za nerazložljivo svetlobo, ki jo popotniki predvsem v močvirjih opazijo ponoči. Ljudsko izročilo pojav pripisuje nadnaravnim bitjem (naj bodo duhovi umrlih ali svetilke tujih bitij, v vsakem primeru ne pomenijo nič dobrega), znanost pa že od 18. stoletja išče bolj tuzemsko razlago. Različne modernejše teorije govorijo o kemiluminiscenci, bioluminiscenci ali piezoelektričnosti, gotovega odgovora pa še ne poznamo.

Obstaja tudi krščanska legenda o nastanku Jackove lanternice, po kateri je premeteni Jack ujel hudiča na drevo in v zameno za izpust zahteval, da ga ta ne bo nikoli vlekel v pekel. Potem ko je Jack živel razuzdano življenje, po smrti ni smel v nebesa, pred peklenskimi vrati pa ga je odslovil še hudič in vanj vrgel žareče oglje. Jack je oglje položil v izdolbeno repo in še sedaj, ob spremljavi svoje nenavadne svetilke, išče počitek. Irsko repo je v Ameriki zamenjala za izrezovanje bolj pripravna buča.

Mali neprižgani Jack-o’-lantern (foto: Blaž Berlec)

In kostumi?

Prepoznaven obraz noči čarovnic je kostumiranje, ki si je utrlo pot v naš prostor, čeprav še zdaleč ni tako razširjeno kot v času pusta. Ena od razlag za preoblačenje se navezuje na verovanje o tavajočih dušah umrlih. Tisti, ki so preminili v tekočem letu, šele na vse svete dokončno odidejo v onostranstvo, ta večer pa imajo še zadnjič možnost, da jo zagodejo živim. Ljudje so si zato na ta večer oblačili kostume, da jih duhovi, ki bi jim želeli škodovati, ne bi prepoznali. Na enak način, torej s preoblačenjem, so se ljudje nekoč zavarovali pred zlobnimi nadnaravnimi bitji, ali pa so se oblekli vanje, da bi jih posnemali.

Od hiše do hiše

Še en proces, ki je pri nas značilen za pusta, ponekod v tujini pa za noč čarovnic, je pohajanje zamaskiranih otrok od hiše do hiše v lovu za sladkarijami, t. i. trick-or-treating. Pri tem se treat navezuje na dobljeno dobroto, trick pa na nezgodo, ki bo hišo doletela, če otrokova prošnja ne bo uresničena. Povezava med nočjo čarovnic oz. dnevom mrtvih ter tem običajem sega v srednjeveško Evropo (večinoma, ne pa izključno, na britansko otočje), kjer so otroci in revni hodili od hiše do hiše in ponujali pesmi in molitve za rajnke v zameno za kolačke, imenovane »duše«, saj je vsak podarjen priboljšek simboliziral dušo, osvobojeno vic. Plemenit namen v ozadju se je sčasoma izgubil, proces se je povezal z maskiranjem, namesto »duš« za hrano pa otroci sedaj v za to namenjene lončke dobivajo sladkarije ali denar. Prvi zapis o tej moderni različici pa, zanimivo, ne izvira iz Združenih držav (kjer ga beležijo od leta 1911 dalje), temveč s Škotske, kjer so ga opisali skoraj 20 let prej.

Spokojnost enaintridesetega oktobra (foto: Blaž Berlec)

Torej, prižgite sveče na grobovih in prižgite sveče v izdolbenih bučah; morda se oblecite v čarovnico zvečer in morda oblecite najlepši plašč za jutranji odhod na pokopališče. Katerikoli praznik je že vaš, noč čarovnic, samhain, vsi sveti, dan mrtvih, kaj petega, kombinacija teh, naj vam lepo dogajanje in en prosti dan več popestrita prvi novembrski vikend.