NA RAZPOTJU 2 ali DNEVNIK MLADE DAME
Dragi bralec, cenjena bralka! Mlada dama je precej jezična gospodična. Težko ostane tiho. Verjame, da težav ne smemo držati v sebi, da ne zbolimo. Zato se je odločila zaupati svojo zgodbo prav Tebi, te podučiti, morda navdihniti ali pa rešiti svojo zmedo …
13. november
Uu, lepo dobro jutro vsem! Pogled skozi okno sicer razkriva klavrno vremensko stanje (beri: močan dež), a moj dan bo lep. Če se tako odločim, tako bo. A ne? Kot brezposelna oseba imam to srečo (v nesreči), da lahko ostanem doma ves dan. Ura na nočni omarici kaže 6.00, jaz pa se leno pretegujem in počasi »lezem« iz postelje.
Ko nama pripravljam zajtrk, razmišljam o svojem dnevu. Čeravno sem uradno brezposelna oseba, me v pralnici čaka kup perila, na pohištvu nadležni prah in … Vsi, ki mislite, da smo brezposelne osebe lene riti, ki doma čakamo na službo, se pošteno motite. Sama domača opravila opravljam sproti in vestno ter nenehno. Želim se počutiti koristna, zato z njimi občasno pretiravam. Vsak prah skušam odstraniti sproti, sesalec vklapljam pogosteje kot televizor, posodo operem takoj po uporabi, drva so zmeraj pripravljena ob peči, radiatorji nenehno topli, pecivo ali keksi pečeni … Začarani krog, v katerem se vrtim prav vsak dan.
Ne trdim, da zaposlene osebe nimajo vseh teh obveznosti, a moja opravila imajo grenak priokus, kar jih včasih neznosno otežuje. So dnevi, kot je današnji, ko se v svoji koži počutim odlično in bi najraje zavriskala, da imam topel dom, svojega princa in solidno zdravstveno stanje. Spet drugič pa se počutim še slabše od zadev, ki jih odplaknemo v straniščni odtok … Takrat nimam moči za brisanje tal, bolečo glavo pa skrivam pod blazinami. Sem nesposobna, da ne morem dobiti zaposlitve? Sem popolnoma zgrešila poklic? Se bo sploh kdaj našlo delo zame? Zakaj moje izkušnje in privzgojene delovne navade nič ne štejejo? In še in še negativnih vprašajev, ki se porajajo … A, če ne bi bilo slabih dni, ne bi znali ceniti dobrih dni.
Po odličnem zajtrku pregledam vse spletne ponudnike zaposlitvenih oglasov, pripravim nekaj prijav, jih pošljem in izrečem tiho prošnjo, naj se mi tokrat nasmehne sreča … Držite tudi Vi pesti zame!
Po zajtrku uredim nekaj hišnih zadev ter pomalicam ob svoji najljubši seriji – Umor, je napisala. Huh, to serijo sem oboževala že v srednji šoli in neštetokrat že pogledala njene dele, a še zmeraj ne morem brez nje. Hvala Fox crime, ker jo ponovno predvajate! 🙂 Ojoj, kako beži čas! Obljubila sem pomoč … Gas!
Po malici za nekaj ur popazim majhno sestrično in se neskončno zabavam. Vendar … Pogled na otroka v meni spet poraja neprijetne občutke. Mojih 20 in nekaj pomladi in biološka ura, ki vedno glasneje tik tak … tik tak … tik tak, tik tak, tik tak … Bolje, da te občutke zatrem v kali in ne zapadem v slabo voljo. Le kako si naj brez dneva delovne dobe privoščim naraščaj? Čeprav bi si ga srčno želela in je moj življenjski cilj srečna, povezana družina in mir v družinskem krogu … Vse ob svojem času!
November nam s temo postreže že po 16. uri. Vrnem se v temno hišo, saj moj *dragi* še marljivo dela … Njegov trud neskončno cenim. Hkrati pa se počutim krivo, da mora toliko delati, ker jaz ne doprinesem k družinskemu proračunu … Hmm … Vstran s samopomilovanjem! Nikoli mi ne očita moje brezposelnosti, saj opaža, da se resnično trudim. Med mešanjem paradižnikove omake, ki bo izjemna na ravno prav kuhanih špagetih in nadvse primerna za lahko večerjo ob dišeči svečki … ŽIVLJENJE JE LAHKO KRASNO, ČE GA GLEDAŠ IZ PRAVEGA ZORNEGA KOTA! <3
Se slišimo v decembru … Prazniki … Mmm … Moj najljubši mesec v letu! Poslovna priložnost?
Se beremo … 🙂
