Motnje hranjenja – labirint ujetosti v lastnem telesu

Mnogokrat premalo se zavedamo, da ljubezen do samega sebe prinaša in vnaša v naša življenja dobre koristi. A pogosto se zgodi, da posameznik ni zmožen vzljubiti svojih lastnosti. Nasprotno od tega išče pomanjkljivosti v sebi, na telesu, se posledično samo-kaznuje, ker potrebuje oporo, da bi se zmogel videti v drugačni luči, in vsako dobro misel, skrito v podzavesti priklicati na plan. V iskanju samega sebe, zadostitvi potreb drugih, prilagajanja okolici, ustrahovanja, kaznovanja, nesprejemanja nemalokdo počne stvari v nasprotju s prepričanjem o tistem, kar si resnično želi, hoče, a ne zmore doseči.

Nebo brez mavrice v očeh osebe z motnjo hranjenja

Zavrt v sebi, z blokado, ki se vije okoli celotnega telesa in okončin, se čuti razrvanega, ničvrednega, za kar nemalokrat poskrbijo odnosi v družini, družba in okolje. Ves čas lahko le nemo kliče na pomoč, a krikov nihče ne sliši, ker so skriti. Skriti v njem.

Boj z lastnim telesom

Če družba in družinski odnosi ne dajo dihati človeku že od ranega otroštva in komunikacija ni odprta, se ti v življenju godi vse prej kot dobro. Svojo stisko premaguješ tudi z upiranjem hrani, ki se stopnjuje v večnost, ko ne ješ. Zapiraš se v samoto, kjer te tako nenadno in tiho objame val grozote in ne izpusti. Občutek, kot bi bil ujet v kletki labirinta pasti, s švigajočimi bumerangi težav, brez izhoda. Ves nemočen, potreben pomoči. A ne vsakršne. Le prave osebe, s pravim pristopom, na pravi način, da ostane učinek trajen.

V primeru samo-boja se izgubljaš v vsej svoji notranji stiski, razum oslabi in zamegli pretok misli skozi možganske celice. Vsak doživljaj čutiš in izražaš na svojem telesu, skozi vedenje, ipd. A to je grozna pot. Pot muk in trpljenja, odmik od svobode. Brez ljubezni, z uporniškim zavračanjem.

Prav nihče ne more pomagati na strog in vsiljiv način, kvečjemu z veliko mero potrpljenja, razumevanja, s pogovori, brez obsojanj, z reševanjem posledic te zahrbtne bolezni, ki ne mine kar čez noč. Predvsem je treba znati prisluhniti, človeka začutiti, v trenutku, ko oseba z motnjo hranjenja začuti, da lahko odkrito spregovori o notranji stiski.

Vseskozi je potreben trud, da se motnje hranjenja ublaži. Pa naj bo to skozi terapije, ponazoritve odnosa do hrane, gibanja, videnja in sprejemanja lastnega telesa, samospoštovanja, odnosa ter veselja do stvari, ki bi jih oseba z motnjami v prehranjevanju rada dosegla. S povezovanjem v pravih krogih, usmerjanjem na pravo pot, afirmacijami, pisanjem dnevnikov občutkov in razlogov, kaj osebo napelje k dejanjem v škodo samemu sebi. Ne-ozirajoč na zbadljivke in tiste, ki bi radi le škodovali in te ranili.

Povod za drastično izgubljanje telesne teže

štetje minut hranjenja

Dovolj je že ena opazka, da ob prvem komentarju »ti si pa shujšal/a«, misel preide v podzavest, s tem pa začetek neustavljivega hujšanja, posledic (metanja v zrak zvečer, ko skušaš zaspati, a ne moreš, ker ti od lakote trga telo). Vsak pretekli odmev »debela bajsa«, je zdaj začudenje množice ob suhljatosti tebe samega. A niti za hip se ne moreš ustaviti, ker se bojiš, da si še vedno debel, grd, da v primeru enega  dne brez telovadbe, naslednji dan pridobiš dodaten kilogram. Takšni glasovi v mislih posameznika, ki se spopada s to zahrbtno boleznijo so zastrašujoči.

Vsakodnevno, tudi po več ur kolesariš, plešeš, si neprestano aktiven. Sledi dan, morda vikend, ko se kompulzivno prenaješ. Zmečeš vase hrano ob določenem  urnem terminu. Nato bruhaš, kar odraža stanje bulimije.

zamegljenost slike lastne podobe

Ves čas opazuješ svoje telo v ogledalu, proučuješ obliko telesa, iščeš pomanjkljivosti in napake. Vidiš vse tisto, česar ni. Prebuja se občutek odseva debelosti, s tem povzročanje užitka ob izgubljanju teže. Napihnjenost ob grižljajih hrane, ker se želodec skrči, in ne prebavlja obrokov, je ena izmed posledic prehranjevalnega sistema in vrtenja v labirintu ujetosti motenj hranjenja. Zato enostavno živiš v svojem svetu, skrbi za telo. Le da boš videti najbolje, v očeh soljudi, in sprejet v družini.

Strah, da nisi dovolj lep objema tvoje telo. Žalost, ki jo čutiš v sebi tlačiš še globlje v podzavest. Ko shujšaš, tudi po več deset kilogramov , pa čeravno nisi obilen, želiš še. Anoreksija in bulimija se ne končata, saj hrano vedno pogosteje izbruhaš, da v svoji miselnosti čim več odstraniš iz svojega telesa. Vse, dokler ne  občutiš lahkost, zaradi česar manj panično telovadiš.

Anoreksija, bulimija in ostale motnje hranjenja bi naj opisovale tudi odnos do moškega oz. nasprotnega spola, misel na svojo neprivlačnost, posledično umik od kakršnih koli vez, zaradi teže preteklosti.
Na podlagi otroštva, zbadanja od osnovne šole dalje, mladosti, razočaranja, občutkov krivde zaradi nasilja, zlorab, dejanj in obsodb ljudi, ki so te ranili, a krivdo prevalili nate, nenehen trud za dosego želja, ciljev, ipd. se skozi življenje kaže več oblik in posledic trpljenja na človeku samem. Predvsem pa izstopa želja, da bi ljudje slišali nasprotnikove besede, ne le zahtevali in ignorirali, saj te to preveč izčrpa.

Ozdravljivost in izguba bitke

Linija med ozdravitvijo in ponovno vrnitvijo v stanje motenj hranjenja je izredno tanka. Lahko se vrne tudi čez nekaj let, ko jo za hip uspešno premagaš. In tako svoja nezadovoljstva, napore,  depresivna obdobja, paniko, pravne boje, skrbi in strah vršiš tudi z bruhanjem. Zato, ker se ti dogaja premalo želenih stvari, za katere se trudiš vrsto let, povrh vsega pa čutiš vsakodnevno slabost v želodcu, bolečine v glavi, prsih, izčrpanost, ipd. Vse to prizadene tudi grlo, zobe, kosti, skratka zdravje, ko šibak imunski sistem še bolj oslabi. Spopadaš se z neprekinjenimi prehladi, angine se ponavljajo, sam pa rineš v nove dni, kot buldožer, ki se noče vdati.

Minevajo dnevi, ko se boriš na vse pretege, ker hočeš živeti drugače, boljše. V svoje okolje spuščaš osebe, ki ti vračajo pozitivnost in samozavest. Nazorno opazuješ prihajajoče sijaje sonca, ko to najmanj pričakuješ. In kjer je volja, je tudi pot. Pot in moč.

z novim upanjem v nov dan