Makedonija

Makedonija je ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij, saj ima veliko za ponuditi: od naravnih lepot in pristnega načina življenja tamkajšnjih prebivalcev, do atraktivnih kulturnih in zgodovinskih znamenitosti in pestrosti avtohtone prehrane. Zagotovo so med najbolj obiskanimi mesti Skopje, Ohrid in tudi Gostivar ter Prespansko jezero. Vroči poletni dnevi, ko diši po dogodivščinah, uživanje ob vodi, sladoledu in simpatičnem druženju, so me popeljali na pot proti Makedoniji.

Štartna točka je bila v Ljubljani, ko sem se vkrcala na avtobus prevoznika Hisar, ki nas je po direktni liniji popeljal skozi Hrvaško in Srbijo v Makedonijo. Tri meje v dobrih petnajstih urah vožnje, boleča rit od presedanja na istem mestu in namesto bankovca za petdeset evrov avtobusna karta v žepu.

Vožnjo tamkaj so zaznamovale dolge kolone raznih vozil na mejnih prehodih, ljubke in v svoji lepoti na videz preproste pokrajine, ki so brzele mimo in izginjale za horizonti ter dolga noč, ko so le redko kje zunaj svetile še luči. A brž, ko se je pričelo daniti, se je vzdušje na avtobusu razživelo, saj so bili večinoma moji sopotniki Albanci in Makedonci, ki so potovali iz Nemčije in Italije domov in njihovo veselje je popestrilo komaj pričakovani trenutek po raziskovanju nečesa novega. V bore pol ure od mejnega prehoda in že smo se pripeljali v Skopje, medtem ko je avtobus po liniji nadaljeval v Tetovo.

Izstopim iz avtobusa in globoko vdihnem svež zrak. Da, enak je kot v Sloveniji, vendar sem sedaj v Makedoniji. Že samo zavedanje me je navduševalo z energičnimi navali in krči vznemirjenja, saj sem gojila visoke upe za pestra doživetja, saj ko potuješ, je vse mogoče in čudeži se uresničujejo.

Takoj po prevzemu prtljage me je ogovoril taksist in mi vztrajno ponujal svoje šoferske usluge, pri čemer sem ga prijazno zavrnila. Potovala sem lahko, z manj prtljage, zato sem si lahko privoščila več pešačenja in okušanje pristnejše Makedonije. Pričakal me je moj gostitelj, ki je bil tudi moj vodič za čas potovanja po Makedoniji.

Nastanitev v hotelu skoraj v centru Skopja mi je omogočila obisk prenovljenega dela Skopja, ki je po novem v baročnem stilu; od fontan, sveže tlakovana tla, mostovi, ulične svetilke, skulpture na mostovih, do zgradb (muzej, sodišče itd.), ki jih je v njihovi mogočnosti nemogoče spregledati. Vsaj za trenutek se počutiš kot da si prispel v staro Grčijo, kjer se je čas ustavil.

Opaziti je ogromno gradbišč sredi mesta, kjer rastejo nove zgradbe, saj je mesto v nastajanju. V ozkih uličicah zraven prenovljenega baročnega predela najdeš manjše trgovine, ki tam stojijo že desetletja in prodajajo najrazličnejša oblačila, predvsem v arabskem stilu, katerih v slovenskih prodajalnah ne vidiš. Mimogrede dobiš hrano najrazličnejših okusov, od arabskih jedi, grških, albanskih do makedonskih in drugih.

Resnično si lahko napaseš oči na bogatih izložbah zlatarn, ki vabijo s sprejemljivimi cenami in raznovrstno izbiro. Imela sem občutek, da je skoraj vsaka tretja prodajalna zlatarna, saj so tako množično bolščale v mimoidoče, medtem ko si med njimi našel tudi prijetne kotičke za kavico in pristne krojače ter čevljarje, ki so z več desetletno tradicijo del starega sveta, ki ostaja skrit popotnikom in znan le starim poznavalcem.

Moram pohvaliti svojega vodiča, brez katerega ne bi videla prave Makedonije, vendar le turistične lokacije. Z avtomobilom smo se prepeljali skozi celotno Skopje, kjer sem resnično videla, kako ljudje živijo in kako nacionalno mešana je populacija. Na ulicah se prodajajo najrazličnejši izdelki, kjer mrgoli sprehajalcev, ki barantajo s prodajalci. Ogromno je prodajaln z bureki, že pečenimi piščanci in pekovskim pecivom. V gostilnah in barih pa je večinoma opaziti le moške, ki sedijo v moški družbi in kramljajo ob kavici in osvežilni pijači.

Njihova valuta je makedonski denar, ki je v razmerju z evrom 60:1. Mesečna najemnina stanovanja okoli štirideset kvadratov stane okoli dvesto evrov, medtem ko se njihove mesečne plače gibljejo okoli enakega zneska, višine dvestotih evrov; živila, kozmetika in osnovne potrebščine pa so v cenovnem rangu slovenskih prodajaln. Šokantno, kajne? Povsod so napisi v cirilici in s prebivalci se lahko brez zapletov sporazumevate v srbščini.

Ko sem prežvečila Skopje in globoko pogoltnila, me je seveda moj vodič peljal na Ohrid. Do tam je peljala tripasovnica, dva pasa v eno smer in en v nasprotno. Po dveh urah vožnje ob novo nastajajoči avtocesti, katero gradijo Kitajci, smo prispeli v prekrasen Ohrid. Nobena pohvala ni preveč, saj je resnično čudovit na pogled; hotel ob hotelu ob pristanu, na katerem so na pomole privezane jadrnice, prestižne restavracije in bari, bleščeče trgovinice v mestu, vse polno luči ponoči in živahno ulično migetanje najrazličnejših atrakcij. Pa seveda vse polno turistov, ki smo kot mravlje mrgoleli skozi ulice. Zelo zaželena turistična destinacija, ki ima veliko za ponuditi; za videti, za zaužiti, za obiskati itd. Skratka, priporočam vsem, ki še niso povohali Makedonskega zraka, da se naužijejo njihove kulture in velikodušne gostoljubnosti. In kako se je potovanje zaključilo? Tako kot se je začelo: z avtobusnim prevozom nazaj v našo lepo deželico.

Da pa me ne bodo samo lepi opisi, prilagam nekaj fotografij s potovanja.