Zaposlitev: mama 24/7
Mogoče že velikokrat izpeta tema, predebatirana iz vseh mogočih stališč, pa vendar me je danes nekaj pičilo, da še jaz napišem mojo izkušnjo. Mogoče je imelo kaj pri temu dejstvo, da sem na današnji dan, pred nekaj leti postala drugič mama, mogoče slabo vreme, ali pa 5 minut časa, ki sem si ga utrgala zase.
Zaposlitev: mama 24/7
Zaposlitev, kaj je že to?
Hm, če prav razmislim, sem že pozabila, kako je biti zaposlen. No, da se razumemo, zaposlena sem 24 ur na dan, 7 dni v tednu, samo plačila ni od nikoder. Mislila sem na tisto pravo službo, ki ti da občutek pomembnosti in razbije tvoj monoton vsakdan.
Čas za prvega otroka
Ko sem pred 9 leti izgubila službo, ker se je delodajalec odločil zapreti poslovalnico pri nas, sva se z možem odločila, da je čas za prvega otroka. Imela sva srečo in kmalu se nama je pridružila prvorojenka. Veselje nepopisno, dela ogromno, sploh če si večinoma sam za vse. Porodniški dopust se je počasi bližal koncu in zopet sem začela razmišljati o službi. Seveda, ko iščeš itak nikoli nič.
Spet ni službe, čas za drugega otroka
Ne pri nas v našem mestu, ne v malo večjih. In leto se je obrnilo, službe ni bilo, pa je padla odločitev o drugem otroku. Polna hiša otroškega smeha, joka in kmalu padeš v rutino, ki te spremlja vsak dan. Saj jo poznamo vse mame, ne? Sploh ni potrebno izgubljati časa. Imam še posebno srečo, da sva z možem v glavnem sama za vse, brez babic in dedkov, tet in stricev , ki bi kdaj priskočili na pomoč. V paketu pride še bolna babica in moj delovnik je natrpan od jutra do noči.
Nekaj je treba narediti zase
Pa pride obdobje, ko imaš vsega vrh glave in se trdno odločiš, da sedaj je pa res čas, da narediš nekaj zase. Ponavadi takrat, ko se razdajaš za otroke, cel dan poslušaš otroški živžav, zvečer te pa več nihče ne pogreša, ko se vrne domov boljša polovica. Vse kar si dopoldan pospravil, je že zdavnaj spet razmetano, koš s perilom je zopet poln in ti se sprašuješ, kaj lahko pokažeš od današnjega dne. In ko se domov vrne junak, ki ima plačo 5 v mesecu, ga vsi nosijo po rokah, ker je ” ubogi, cel dan delal”. A jaz sem se pa v luft gledala??
“Kako lepo mi je, ker nisem v službi”
In bognedaj, da ga kdo vidi zvečer na sprehodu z otroki, ko uživajo na sladoledu, ker sem jih poslala ven, da lahko v miru posedam in pospravim hišo.. groza… Me takoj naslednji dan ustavi soseda in komentira, kako je meni lepo, ko imam tako zlatega moža, cel dan dela, potem pa še otroke pazi :). Ja, saj je vse res, cel dan dela ,ampak je pa v družbi svojih prijateljev in sodelavcev, moja družba pa so pomivalni, sušilni in pralni stroj.
Sanjarjenje o službi
In spet začnem razmišljati, kako lepo bi bilo v službo, malo pobegniti od monotonega vsakdana. Pa me iz sanjarjenja predrami pogled na uro, ki mi da vedeti, da je čas za pobiranje otrok po šolah in vrtcu. Med vožnjo do šole razmišljam, katere popoldanske aktivnosti so danes. Ja, naporen ponedeljek, ena glasbena, ene plesne, pa šport. pri treh otrocih je popoldne hitro zapolnjen. Menjavamo torbe in lokacije in komaj čakamo, da bo večer, ko si oddahnemo od razvažanja. Naloge, večerna rutina in dneva je konec. Ko napoči čas zame, se že zdavnaj preveč utrujena, da bi dejansko kaj počela. Postelja je preveč mamljiva. In kje potem človek najde še čas za plačano službo? 🙂
