Krvodajalec sem

Že velikokrat smo slišali v medijih o prostovoljstvu, darovanju, pomoči. Nekateri med nami so bili tega z bolečino v srcu deležni, ne nazadnje pa so z veseljem občutili na lastni koži, kaj pomeni solidarnost.

V članku ne bom govoril o humanitarnih ustanovah in akcijah, ki skozi vsa leta potekajo po naši ljubi domovini in pomagajo pomoči potrebnim, govoril bom o nečemu podobnemu. Besede bi posvetil prostovoljstvu samega sebe, z drugimi besedami povedano, govoril bi o krvodajalstvu in krvodajalcih.

Sam sem kot deček občudoval ne steni ovekovečeno diplomo za 27 krat darovano kri, ki jo je moj stari oče prejel za darovano kri. Bila je to veliko, lepo oblikovano, uokvirjeno priznanje, na katerega je bil dedek zelo ponosen. Rekel sem si, da bom nekoč tudi jaz imel tako priznanje na steni.

Po dolgih letih, ko sem že služil domovini, tam daleč v Bileči, sem pomislil na dedkovo priznanje za darovano kri ter se odločil, da tudi sam darujem kri. Takrat, pisalo seje leto 1972, sem prvikrat daroval kri pri vojakih, predvsem zaradi dveh dni počitka, kakor zaradi česa drugega. Bil je dober občutek darovati kri, hkrati pa tudi prijeten, saj sem lahko opazoval rdečo tekočino kako polni prozorno vrečico. V tistem letu so potrebovali kar precej krvi, saj so preplavile domovino črne koze.

Kasneje, ko sem že služil svoj denar, sem s prostovoljstvom nadaljeval. Bil sem zdrav, hvala bogu sem še vedno, ter trikrat na leto daroval svojo kri, bodisi v rodni Postojni, v mestu službovanja v Ljubljani ali pa v SB Izola, katera mi je še danes najbolj pri srcu, predvsem zaradi prijaznega osebja in dobrega počutja v njej.

Krvodajalci, predvsem tisti z dolgim stažem, se spominjamo dolgih vrst, čakanja na začetek odvzema. Primerjali smo si podatke v evidenčnih kartonih, modrovali, predvsem pa nismo pozabili na »štampiljko« v krvodajalski knjižici. V osemdesetih letih so po odvzemu ponudili med ostalim tudi kakšen kozarček konjaka, vinjaka ali vina. Sčasoma smo bili deležni klobas in toplih napitkov in sokov, kar se prakticira tudi danes. V Ljubljani imajo pripravljene prigrizke in sendviče. Mislim, daje tudi v drugih krajih podobno.

Naslednji teden, ko bom svojo kri daroval že 100 krat, v Izoli, se razume, se mi spomin zopet vrača na starega očeta in njegovo priznanje, predvsem pa na prijeten občutek, da sem lahko v vseh teh letih nekomu pomagal in daroval delček samega sebe.

Pa ne samo to. S svojim zgledom sem, hote ali nehote, opogumil svoja sinova, da sta redna krvodajalca in z veseljem darujeta svojo kri, ki lahko reši kakšno življenje.

Območne zveze prirejajo vsakoletno srečanje krvodajalk in krvodajalcev, kjer se nam ob okroglih številkah darovane krvi, ter ob prisotnosti župana, izrekajo čestitke in podelijo priznanja. Tudi v Območni zvezi Postojna so zelo vestni in nas prostovoljce nagradijo s priznanji, kulturnim programom in prigrizki. Pohvalno!

Zaključujem z besedami HVALA vsem krvodajalkam in krvodajalcem za vso kri, ki je pritekla iz ponujenih rok. Veliko nas je, še več nas bo, saj se vsi prav dobro zavedamo kako pomembna je kri, poleg tega, pa imamo sami pri sebi dober občutek, da smo nekomu pomagali. Ne zahtevamo plačila, želimo si le besedo hvala, ki nam zapolni manjkajočo tekočino v telesu.