V hribih bo vse v redu (razen, če ne bo)

Bil je lep, sončen in topel avgustovski dan, kakšnih petnajst let nazaj. Bila sem v odlični kondiciji in polna energije, zato za kolesarski vzpon na malo manj kot 1600 m visok Smrekovec nisem potrebovala drugega, kot plastenko vode. Poslovila sem se od staršev in obljubila, da bom do kosila nazaj. V poletni kolesarski opremi in brez nahrbtnika sem se odpravila na izlet, ki bi skoraj postal moj zadnji.

Pot je potekala gladko po asfaltu, makadamu in nato po ozkih gozdnih poteh. Spomnim se, da sem del poti po gozdu kolo nosila, ker je bila pot preozka, da bi ga lahko potiskala ob sebi, breg, ki ga je pot prečkala, pa prestrm, da bi si upala peljati, saj bi bil zdrs s poti zame lahko usoden. Ko sem bila že čisto blizu koče, se je nebo nad mano začelo temniti.

Kmalu sem prispela do koče. Hladno je bilo, zato sta mi toplota v koči in vroč čaj dobro dela. Tako sem sedela ob oknu, srkala čaj, ki je dišal po cimetu, in gledala, kako je zunaj začelo besno snežiti.

Kako dolgo sem ostala v koči, ne vem. Čas teče nekako drugače, ko ne veš, kako bi se vrnil domov. Čez čas, ko je veter nehal besneti in so skozi snežinka pokukali prvi sončni žarki, sem sedla na kolo in se spustila v dolino. Saj je samo spust, sem si govorila. Kot bi mignil, bom doma.

Tla so bila prekrita s tanko sneženo kopreno in sneg je še vedno naletaval. Mraz mi je hitro začel lesti pod kožo. Premražena in otrpla sem se spuščala po gozdni cesti in na Kramarici zgrešila odcep, kjer je pot zavila s ceste v gozd. Moja pot.

V dolini sem končno vzela v roke telefon in poklicala očeta. “Ati, sem tu pri tabli za en kmečki turizem, piše občina Črna na Koroškem, sneži in ne vem kje sem.” Le kako naj bi on vedel kje sem? Jasno je bilo le to, da sem se v dolino spustila na napačni strani Smrekovca. Ni mi preostalo drugega, kot obrniti in pognati kolo v neskončno dolg klanec. Spomnim se starejšega para, ki mi je kazal na zemljevidu, kje sem; pa gospoda s traktorjem, ki mi je posodil svoje gozdarske rokavice, edino kar je imel pri sebi, da bi me ogrelo. Sneg se je umiril in posijalo je sonce, a moje telo je bilo že globoko pod delovno temperaturo. Mrazu nisem več čutila, le otopelost, v glavi pa samo ena misel – pojdi naprej, samo naprej, dokler ne boš doma.

Nekaj ur pozneje sta me starša snela s kolesa in odpeljala na toplo. Odnesla sem celo kožo in izjemno izkušnjo. Takrat sem si obljubila, da se  nikdar več ne podam v hribe brez nahrbtnika. Dovolj vode, prigrizek, in komplet toplih oblačil so bili odtlej vedno z mano, ne glede na vreme ali zahtevnost podviga.

Tega pravila sem se držala dolgo časa. Še zdaj včasih najdem v kakšnem starem kosu športne opreme Frutabelo, ki ji je rok potekel že pred leti.

Po koncu študija sva se z  možem preselila v hišico v hribih, ki sva si jo od nekdaj želela. Takrat sem bila že zagreta tekačica in gorske poti so zamenjale moje stare tekaške steze. To je bilo seveda “drugače”. Pri teku je nahrbtnik neroden, pa tako ali tako sem tu doma in samo skočim za kakšno urico na tek. Pa so me v domačih hribih dobila neurja, nevihte in noč; enkrat tako gosta megla, da sem morala prositi moža, naj pride pome. Očitno je imela moj lekcija rok trajanja – spet sem se morala znajti v težavah, da sem spakirala stari nahrbtnik.

In tako je spet v omari, nahrbtnik, pripravljen za tek. Topel pulover, vetrovka in reševalna folija, rokavice, svetilka in Frutabela – vse je že v njem, samo vodo še natočim, pa lahko vzamem psa in greva. Saj v resnici tek z nahrbtnikom ni tako neroden, toplo oblačilo pa presneto prav pride, ko se vreme nenadoma sfiži.

Hribi so zabavni, a ne gre jih jemali zlahka. Zato se bom nanje odslej rajši odpravljala z glavo, kot da bi nosila glavo naprodaj.