Ko si vstopil v moje življenje

Ko si vstopil v moje življenje, sem si predstavljala, da se bo moja pot tlakovala z radostjo in smehom, z dogodivščinami v vseh letnih časih in z mirnimi večeri ter z blaginjo in toplino. Danes zjutraj pa, ko pokrajino prekriva bela puhasta poledenela odeja po kateri korakam in na polno vdihavam mrzel vonj reke, vem da si bil nekdo, ki me je le postavil na realna tla.

Danes že vem, da nekateri ljudje pridete v življenje zato, da nas prebudite iz lastnih sanjarjenj. Prebudite; nas, kateri verjamemo v lepoto in dobroto življenja. Ne nežno, nas pretresete kot potres.  Seveda, ko opravite z nami po načrtu, ki je skrit le v vaši glavi.

Dodati moram, da si mi pravzaprav pomagal, da sem našla delčke sebe za katere takrat nisem vedela, da jih imam. Zamajal si tla pod mojim nogami in prepričanja, v katera sem se zataknila. Sem pa našla svoje speče talente!  Res hvala ti za to.

Za določen čas si mi pogrel srce. Da ne bo pomote, nisem te iskala. Prišel si na mojo pot ravno takrat, ko sem bila na tleh, brez upanja in mi je bilo težko. Ti pa si to videl in pristopil. Bil si kot žarek svetlobe. Takrat še nisem vedela, da le za krajši čas.

Prišel si zato, da si me spomnil, da obstaja lepota, če se le ozrem okrog sebe. Mislim, da si mi pomagal rasti. Bil si prijatelj, pokazal si mi, da si zaslužim pozornost, spoštovanje in da naj se postavim zase. Pomagal si mi, da sem se vrnila nazaj, pomagal si mi najti moč, samozavest ter zrušil zidove okoli mojega srca.

Mislila sem, da te moram tudi jaz nekaj naučiti v zameno. Saj veš, medtem ko imajo drugi nekaj, kar nam lahko ponudijo, velja isto tudi za nas – tudi mi imamo marsikaj, kar lahko ponudimo drugim.

Odnosi so tu zato, da se učimo, le da nisem vedela, da si ti moj učitelj. Pokazal si mi, kaj moram še spremeniti pri sebi, da bom dosegla lastno celovitost in popolnost ter srečo. Ampak, brez tebe, kar si mi elegantno pozabil povedati.

Moja naloga je bila, da ugotovim in sprejmem lekcijo, ki si mi jo v tem letu in pol pripravil, prinesel in pokazal. In nenazadnje naloga ni bila lahka, brezpogojno sem te imela rada in sem ti hvaležna, četudi je bil najin odnos ves čas težaven. Dosegla sem tvoj cilj. Ljubila sem te z dušo in telesom. Bil si moja prva in zadnja misel. Kaj pa moj cilj?

Ko je bila lekcija opravljena, si odšel. Vse je v redu, si mi rekel. Rekel si, naj se ne trudim obdržati ljudi, če je čas, da gredo svojo pot. Tvoj zadnji nasvet. In si šel. Pa ne k naslednji, ki je potrebovala tvojo lekcijo. V bistvu si imel ves čas v izvajanju več projektov, ciljev, ki so te nevedno čakali, kot princa v belem avtu. Pravljice se z razlogom imenujejo – pravljice!

Spoznanje, da te pravzaprav ne poznam, čeprav si me ves čas prepričeval v nasprotno, je moje telo spravilo v krč. Prenehala sem dihati. Samo bitje srca sem čutila. Držala sem med prsti vžigalnik in v možgane se mi je prikradla podoba ženske, ki mi je prigovarjala naj izdihnem in vdihnem. Dihaj! In takrat sem izdihnila. Spustila vžigalnik med sedeže avtomobila. In spet vdihnila. V tem trenutku sem povezala celo leto in pol najinega odnosa. Ti pa si se smehljal poleg mene. Naučena gesta ob neugodnem položaju?

Preživela sva ogromno časa skupaj, se pogovarjala v neskončnost, tudi delila skrivnosti. Kdaj je prišel čas, ko se je povezava skrhala? Ni točnega časa, ki bi dal ta odgovor. V moji glavi si se usidral kot nekdo, ki v resnici nisi bil. Bil si za vse… dobesedno. Nisi pa bil samo zame. Ti si to vedel, a si mi pustil prepričanje, ki sem si ga ustvarila. Samo smehljal si se.

Vse je v redu. Danes, ko hodim po tej lepi zasneženi pokrajini, se samo še boleče nasmehnem in vem, da bo otoplitev prinesla tudi samo še nasmeh na moj obraz. Tisti dan spoznanja, pa nisem bila dobro. Želela sem imeti moč prizadeti tebi bolečino. Da bi pravzaprav razumel, kako se počutim. Želela sem si, da ti razbijem najmanj nos na tvojem z lažmi prežetim obrazom. Samo zato, da bi imel večen spomin name.

Seveda nisem naredila nič od tega. Prevelika reva sem. Široko odprtih oči in z ugasnjenimi glasilkami, ki so me prav gotovo tisti trenutek obdarovale pred izgubo razuma, sem odkorakala z visoko dvignjeno glavo. Vrata sem močno zaloputnila, da si se lahko res prepričal v mojo jezo, razočaranje in moj ponos.

Vsak človek hodi po svoji poti, najini poti sta šli določen čas vzporedno. Imela sva vsak svoj tempo hoje.  Zdaj vem, da sem  stopicala na mestu, ti pa si korakal. Nemogoče, da bi bila ves čas življenja skupaj. Izgubila sva kar naju je povezovalo.  Jaz sem želela zamrzniti naju v idiličnem času, ti pa si korakal po svojih potkah … Na moji si se ustavil le za trenutek in stopical z mano.

Lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj, mi nihče ne more vzeti, ohranila jih bom za vedno.

Naučil si me kako ljubiti sebe, kako najti zadovoljstvo pri samemu sebi in drugim dajati svobodo. Pripravil si me, da sem naredila nekaj, kar sama nikoli ne bi. Ljubila sem in bila ljubljena. Nisem ti dovolila, da bi me spremenil, dovolila pa sem ti oditi. Sploh veš, kako je to težko? Verjetno ne, saj tvoje korakanje po nenehnih stranskih poteh, sproti zapolnjuje morebitne praznine tvoje nesposobnosti ostati na eni sami poti.

Vsak človek pride v naše življenje z razlogom. Tudi ti si prišel v moje z razlogom. Ti si prišel zato, da si mi pomagal izpolniti takratno željo. Pomagal si mi skozi težave, podal si mi roko in mi bil v oporo.