Kje so tiste stezice, ki so včasih bile …

Bilo je na mrzel zimski dan, čeprav o snegu ni bilo ne duha ne sluha, zgolj hladen piš, ki je bril v obraz je dajal vedeti, da je zima. Ulice prazne, trgovinice v mestu prav tako, v soju cestne osvetljave igra senc in ples ujetih mušic.
Toda to je bil pomemben dan, eden težko pričakovanih v življenju naše 5 letne deklice, ki je že od jutra poskakovala in si prepevala, saj jo je čakal vpis v 1. razred OŠ.

In tako sva hiteli proti šoli, zatopljeni vsaka v svoje misli, obe polni dobre volje in nasmejani; vedela je, da je to šola prijaznih ljudi, da je to šolo obiskovala njena mamica pred mnogimi leti, da jo sedaj obiskuje njena starejša sestrica… Komaj je čakala, da prispeva in da jo povprašajo o čem, da se bo lahko podpisala na risbico, da bo povedala, da pride kmalu še njena mlajša sestrica, da hodi na balet in košarko, da rada riše in poje in da jo je malo strah, ker ne ve kdo bo z njo v razredu.
Sto in eno vprašanje se je sprehajalo po mali glavici …

In končno prispeva, sprejme naju nova mlada študentka z mrkim pogledom, ponudim ji roko in se predstavim, samo narejeno se nasmeji in vpraša, če sva prišli na vpis. Meni pomoli list, ki ga moram izpolnit, deklici pa reče, da lahko kaj nariše. Postavi še nekaj uradnih vprašanj in to je to. Obrnem se k moji punčki, vidim razočaranje v pogledu, rečem ji, da lahko gospo kaj vpraša, če želi… Študentka pa odrezavo odvrne: »Saj ima sestrico v prvem razredu in verjetno že vse ve, tako kot vi!« Tu pa se moja prijaznost konča, študentka gor ali dol, uradna oseba, karkoli, od kje jim pravica bit osoren do 5 letnega otročka, ki komaj čaka, da lahko kaj pove! Ne maram se kregat, sploh pa ne pred otroci in nisem želela, da je že njen prvi vtis napačen, zato sem gospodični samo »prijazno« odgovorila, da tale deklica je danes prišla na vpis, ki je samo enkrat in za njo je prvič, ne glede na to, da že ima sestrico na šoli in ja vsak ima kdaj slab dan, samo naj ga ima potem, ko gremo ven! V opravičilo sva dobili kisel nasmeh in škatlico bonbončkov ter razlago, da je že od zjutraj tu.
Vse skupaj je trajalo pet minut. Oblečeva se, se posloviva in že sva odzunaj. Moje dete čisto zmedeno reče: »Mami, kdaj se pa greva vpisat? Zakaj me danes nismo mogli, ker je bila teta preutrujena? A bom lahko šla v šolo, sem bila dovolj pridna?« Srce me zaboli nad otroško preprosto iskrenostjo, objamem jo, skrijem solze in rečem, da je vse v redu, da je že vpisana in da sem ponosna na njo! Pogleda me in reče: »Aha, v redu, je pač ni zanimalo nič o meni…« In minuto za tem že pozabi in se loti bonbončkov.
Meni je hladen piš potegnil po očeh in odnesel s seboj tiste solzice razočaranja, tisti občutek, da ne znamo bit več prijazni, da ne zmoremo biti človek do človeka.. Ulice so se mi zdele še bolj prazne, trgovinice so bile že zaprte, v soju cestnih svetilk še mušic ni bilo več.. Odzvanjalo je samo hrustanje bonbončkov ter veter za vogali.