Starost je …
Starost je žalost, sem večkrat slišala reči svojega dedka, ki je sedel pred svojo hišo na leseni klopi. Ni me gledal, niti ni opazil moje mame, ki je pometala stopnišče pred hišo. Po mojem je slabo prenašal nenehna vprašanja majhne smrklje in zaskrbljene poglede moje mame. Zrl je v daljavo, tja prek doline na breg. K vaški cerkvi na hribu. Žalost v njegovih očeh, obenem strah v mojih in materina zaskrbljenost, da imava prav, da ga nekega dne pravzaprav res ne bo več …
Kot letni časi, je življenja krog. Rojstvo ena sama srečna brsteča pomlad, odraščanje skozi poletje v varnem zavetju doma, starost in kalvarija njegove jeseni življenja v primežu preteklosti in zima, ko minevnost odvzame življenje.
V tem prav posebno drugačnem času, si ustvarjamo družine. Iščemo položaj. Si ustvarjamo svoj jaz. Vidimo samo sebe. Ne najdemo pa časa, da bi se ustavili in pomislili na korenine, ki so nam jih dali ljudje, ki so nas vzgojili, ljubili, dajali občutek topline in varnosti. Pozabili smo, da so nas usmerjali po poti polni pasti in ovir. Da smo prišli do točke, kjer smo danes. Smo na nek način pozabili na starše? Nismo, le to življenje nas hoče raztrgati na vse strani.
Stojim pred ogledalom in vidim osebo v »poletju« s soočanjem svojih staršev v njihovem jesenskem obdobju. Za mano pa mimo steče en del »pomladi«.
Pridemo iz službe in nas čaka nezadovoljen, prav tako utrujen partner, otrok s tisočimi iskrami in pričakovanji, preostalih tisoč malenkosti, ki so povezane z domom-službo-šolo. Nekje vmes pa še dva ostarela starša. Ki čakata. Da pridemo, da postorimo kakšno stvar okoli hiše, po hiši. Ampak, zakaj? Saj imata vendar vse. Hrano, sobo, plačane položnice, tista trava okoli hiše se vsake toliko časa že pokosi, drva jim tudi spravimo k hiši … Pa seveda, pogovor čakata. Pa ne kakršen koli. Pogovor o bolečinah tistega dne, o preteklosti in nehvaležnosti sveta okoli njiju, za katerega sta vendar žrtvovala svoje življenje, zdravje!
Kaj res ne uvidijo, da ne gre na dve strani … Razdražljivost naseli dušo in zaradi nemoči ob tem pritisku jim nemalokrat damo vedeti, da so nam odveč. Saj pa smo se vendar pogovarjali zadnjič včeraj … Kaj je res tako težko videti, da imamo mi, »poletni ljudje« drugačne nujne milijonte stvari in skrbi, kot vi jesensko obdobje živeči ljudje? Medgeneracijski prepad. Nihče ne pomisli, da se tudi naše poletje preveša z vsako sekundo v jesen. V tem trenutku smo vendar polni moči in energije!
Pogosto se zgodi, da starši prestopijo v vlogo žrtve ter od svojih odraslih otrok zahtevajo vedno več. Ti starši se ne zavedajo, da je starost izid neštetih izbir v teku njihovega »poletnega« življenja. Prav te izbire so jih oblikovale in jih postavile tja kjer zdaj so. Mi nimamo moči, da bi kaj spremenili. Komaj krmarimo v svojem obdobju. Če so imeli težko življenje, so imeli tudi možnost storiti kaj za izboljšanje. Je tako težko sprejeti, da so si sami izbirali poti in posledice?
Bilo bi odrešujoče, če bi otroci lahko rešili težave svojih staršev. Pa to ne gre, težave so se nakopičile že pred njihovim rojstvom. Otroci lahko le nemočno opazujemo to, kar starši doživljajo danes.
Če zavestno pristanemo, da svoje življenje podredimo željam svojih staršev, je to zloraba. Nihče se ne more odpovedati svojemu življenju ne da bi njegovo telo, duša in srce trpelo. Čista vest nas sili, da hiramo zanje, prava vest pa trka na srce in nas opominja, da smo krenili po nepravi poti. S tem starši v resnici samo sebe prepričujejo, da se vse spreminja, ker jim otroci pomagajo oziroma so z njimi. To je samoprevara staršev za izrabo lastnih odraslih otrok.
Nikomur ne moremo zares pomagati, lahko le sodelujemo pri njihovih odločitvah. Ker kar delamo skozi stiskanje zob, bi bilo bolje, da sploh ne bi storili.
Naša vrednota bi morala biti, da starše obiščemo takrat in samo zato, ker si to želimo, ker tako čutimo. Le tako lahko kaj res storimo zanje oziroma takrat gradimo odnos. Reševanje odnosa med nami in starši zaživi samo iz tega, da si upamo najti prostor zase in šele nato kaj storiti kaj zanje.
Sedaj večkrat sedim tudi sama na ležalniku za hišo. Še vedno imam spomin sebe kot majhne deklice, ki gleda svojega dedka, ki ne opazi moje mame s stisnjenimi ustnicami, niti žalostne mene …
Resnično ne vem, če se je bolje boriti in živeti ali se je bolje umiriti in sprijazniti z minljivostjo. Je pa izziv življenja vsakega posameznika, da se sooči s strahom in minljivostjo. Slej ali prej, nas minljivost dohiti.
Ali kot je zapisal Ernest Hemingway, da je najbolj boleča stvar izgubiti sebe zaradi prevelike ljubezni do nekoga drugega in pozabiti, da si tudi sam edinstven.
