Moskva: mesto pod mestom

V večkratnih obiskih Moskve sem lahko občudovala mesto in še bolj metro.

Čeprav sem bila prepričana, da sama ne trpim za predsodki, so se le ti razplinili že ob mojem prvem obisku.

Moje prvo srečanje z metrojem je bilo vsaj presenetljivo. Stopajoč po stopnicah prve postaje v dolgem nizu postaj, ki potnike spremljajo skozi mesto, sem nekoliko pospešila, da bi ujela vlak, ki je stal na postaji. Moj spremljevalec me je čudno pogledal in povedal, da ni treba hiteti, saj takoj pride naslednji vlak. Takoj? No, ne čisto takoj, ta, ki sva ga čakala je prišel čez 68 sekund.

A to je bil le začetek.

Moskovski metro je nekaj, kar me v resnici popolnoma fascinira. Je prevozno sredstvo, ki dnevno zabeleži 12 000 000 vstopov, je mreža tunelov, skozi katere vedno piha rahlo topel zrak in skozi katere drvijo vlaki z neverjetno točnostjo in hitrostjo. Hkrati je to čudovit muzej, postaje se nizajo kot diapozitivi, vsaka drugačna, vsaka posebna.

Nastajale so v različnih časih in to njihove podobe dobro kažejo. Posvečene so različnim mestom, dogodkom, znamenitim ljudem. Nekatere so sodobno minimalistično dekorirane, nekatere starejše so bolj podobne podzemnim, a kljub temu čudovitim plesnim dvoranam. Lestenci, mozaiki, skulpture, slike, reliefi, neverjetna tla, marmorna, keramična, vendar vse narejeno z dobrim okusom. Metro je zaživel leta 1935 in takrat štel le 13 postaj in 11 kilometrov. Trenutno je aktivnih 194 postaj, ki jih povezuje kar 325 km tunelov.

Ljudje večinoma hitijo, po stopnicah in skozi dolge prehode in tunele na križajoče se postaje drugih linij. Le redko kdo zastane in se ozre po mozaikih na stropu. Ko sem tako pred dnevi občudovala strop postaje Majakovskaja, so se ljudje ustavljali, da pogledajo kaj gledam. Nekatere postaje in njihovi detajli so še posebej priljubljeni med Moskovani. Za srečo se je treba dotakniti nosu psa na postaji »Trg revolucije«.

Metro uporabljajo tudi psi, ki živijo na postajah in se prav prosto gibljejo v prevozu, na tekočih stopnicah in vlakih. Nihče jih ne preganja, nekateri jih tudi hranijo.

Vseskozi pa me obdaja me poseben občutek, počutim se namreč nekoliko krtovsko.. Shema metroja je pregledna in tudi tujcu se je enostavno znajti in priti na pravo točko. Podzemni del mesta res ne predstavlja večjega problema. Kljub temu, pa “zgornje mesto” ostaja uganka. Skozi metro potujemo kot krti, tuneli so znani, postaje tudi. Prav tako okolica izhodne točke. Tako sem dojela, da zelo dobro poznam manjše kroge okoli izhoda iz različnih metro postaj. Po večkratnem obisku mesta, pa se mi je sestavljanka začela sestavljati. Začela sem prepoznavati ulice, stavbe, mostove, ko jih vidim iz druge točke. Tako počasi spoznavam tudi “zgornje” mesto. In vedno bolj mi je všeč.