Kje je sreča? (1)
Koliko je reči, ki bi jih otroci želeli? Kako veliko je stvari, ki za njih pomenijo srečo? Kaj je sreča? Kje je sreča?
Starši se po najboljših močeh trudimo ugoditi željam naših otrok. Toda včasih so te predrage za naš žep, zato otroka razočaramo. Kot večina otrok imata tudi moja otroka veliko želj. Skoraj vsak teden se zgodi, da se spomnita nove mogočne želje, za katero menita, da brez te ne moreta živeti.
»Mami, želim vodni skuter. Osrečil me bo do neba!«
»Mami, moj računalnik je slab, moja največja želja je, da bi dobil novega!«
»Mami, moje obleke so iz mode, nosim jih že tri mesece, kupi mi nove. Obljubim, da bom z novimi oblekami bolj pridna.«
»Mami, če bi imeli doma večji bazen, bi lahko vadila potapljanje.«
»Mami, saj ni treba tebi kupiti. Naročimo Božičku, bo on prinesel.«
Mami, mami, mami …!
Mami pa …Obupno strmi v položnice, ki jim ni videti ne konca ne kraja.
Skuter, računalnik, nove obleke, bazen in še bi lahko naštevala, kaj vse se jima zdi nujno potrebno za življenje. Čeprav nista več majhna, me na vsak način želita prepričati, da je Božiček vsemogočen in bo izpolnil vsako željo, če bosta res pridna. Še dobro, da nista vedno pridna in Božiček ne prinese vsega, kar napišeta na seznam. Vsako leto sledi novo razočaranje, ker je Božiček prinesel samo eno stvar iz seznama, pa še tista je bila poceni. Še danes ne vem, ali verjameta v Božička in sta pravzaprav jezna nanj ali realno razmišljata in sta jezna name, ker se spet nisem potrudila, da izpolnim njun seznam želja. Niti ne želim vprašati. Kakorkoli že, morala bosta razumeti, da so nekatere želje v nekem trenutku nedosegljive.
Imata vse, kar nujno potrebujeta. Sta dobro oblečena, imata tehnologijo, ki zadostuje njunim potrebam, pa celo zidan bazenček, kjer lahko namočita »ritke« poleti, da jima ni vroče. Sicer sta pa tudi že sama na lastni koži izkusila, da preveč stvari ne prinese sreče.
Kako sem jima razložila, da vsaka želja ni nujno potrebna in da vsega starši ne moremo kupiti?
Trudila sem se z raznimi razlagami, pa nista bila zadovoljna z odgovorom. Nekega dne pa me je prešinilo! Napisala sem jima zgodbico za lahko noč. Naslov je bil “Kje je sreča”.
Pozorno sta poslušala vsako besedo in končno dojela, tako kot Aleš v zgodbi, da je sreča v nas samih inne v stvareh, ki jih kupimo. Oba sta mi priznala, da je pravzaprav vsaka nova stvar, ki jo dobita, zelo kratkotrajna sreča, saj se kmalu spet spomnita nove stvari in pozabita, da sta bila pred nekaj dnevi srečna prav zaradi tiste prve želje.
Ljudje smo resnično čudna bitja.Če bi se nam izpolnilo tisoč želja, bi jokali zaradi ene same neizpolnjene.
Zgodba
Pred nekaj leti je živel droben fantiček, kuštrave glave in velikih modrih oči, star komaj šest let. Ime mu je bilo Aleš.
Oblačili so ga po zadnji modi, negovale pa najbolj priznane varuške. Doma je imel sobane z igračami, na vrtu igralne tobogane, vrtiljake. Skoraj ni bilo igrače v trgovini, ki je ne bi imel. Imel je vse, kar so sanje vsakega otroka. Bogat dom, vsako igračo, najboljše igralne konzole.
Toda nekoč je deček poleg svoje hiše sedel na pločniku in jokal.
Mimo je prišel fantič iz sosednje stare hiše, ves razcapan in z nasmehom na obrazu. Začudeno se je vaški fantič, Pero,zazrl v mladega,lepo oblečenega fantiča in ga vprašal: »Čuj, zakaj pa se ti jokaš?«Žalosten Aleš pogleda nasmejanega razcefranega fanta: »Kaj pa tebi mar, razcapanec?«
Pero z domišljavim izrazom: »Ha, kako smo naduti. Se vidi, da imaš vsega preveč, pa vendar… Jokaš, kajne?«Aleš jokavo nazaj: »Jokam, ker sem žalosten! Kašen razlog za smeh pa imaš ti, razcapanec? Poglej se, saj še čevljev nimaš, pa se režiš kotmina. Poberi se iz mojega dvorišča, smrdljivec!«
Pero povesi glavo, nasmeh se mu razblini in brez besed odide.
Aleš pa še vedno žalosten joka ob pločniku in se zazre v vas, kjer vidi, kako Pero teče proti domu. Očitno ga je spravil v jok, saj je Pero klical mamo. Mama je pritekla iz stare hiše, pokleknila na tla in Pero se ji je stisnil v objem. Vneto ji je nekaj razlagal, ta pa ga je ljubeče božala po glavi. Na koncu mu je nekaj rekla, mu obrisala solze in ga dvignila v naročje. Spet se mu je narisal nasmeh na obrazu.
Aleš tega ni mogel razumeti. Kako je Pero lahko srečen, če pa nimajo ničesar?
Aleš se je odločil, da bo poiskal vir sreče in izvedel, kaj osrečuje sosedovega Pera. Vsak dan ga je opazoval.Bolj ko ga je opazoval, bolj je bil žalosten.
Pero še žoge ni imel, pa je vseeno z neko napol okroglo gmoto z nasmehom tekel čez travnik in igral nogomet. Vsi vaški fantje so se z njim igrali, njegova mama pa jim je vsak dan postregla z vodo in s suhimi slivami. »Katera beda,« si je mislil Aleš, »hrana za reveže, še soka nimajo.«Pa vendar so bili vsi vaški fantje nasmejani in veseli, Perova mama pa je vsakega pobožala po glavi.
Vaški otroci so cvilili in tekali čez poljane, še pes je bil srečen in Aleš tega ni razumel.
Vsak dan je bil bliže sosedovi hiši, da bi bolje videl, da bi bolje vse skupaj razumel.
Pa ni videl in razumel, ni dojel, zakaj so srečni.
Nekega dne je bil Aleš že tako blizu, da se je tista gmota, ki naj bi bila žoga, skotalila mimo njega. Pero je pritekel po žogo, jo objel in z velikimi očmi pogledal Aleša ter ga ogovoril:»Greš z nami igrat nogomet?«
Aleš pa zmedeno nazaj: »Jaz…Kako, kaj… Ali ti nisi jezen name?«
Pero ravnodušno: »Jezen? Zakaj neki, gremo igrat!«
Aleš pa s sklonjeno glavo zamomlja: »Ampak, užalil sem te…«
Pero mu z velikim nasmehom odgovori: »Pozabljeno! Gremo!«
In že se je Pero podil s prijatelji. Aleš pa se ni premaknil. Kaj si bodo drugi mislili, če se bo igral z razcapanci. Potem razmisli: »Kateri drugi, saj je sam tukaj s temi razcapanci?« Takrat so ga vaški fantje obkrožili in ga narahlo porinili.Že so ga noge nesle čez poljane in je tekel za žogo. Iz dveh palic so imeli narejen gol in Aleš je sunkovito zabil gmoto, ki naj bi se imenovala žoga. Neverjetno zadel je gol. »Gooooool, goooool, gooool!« so kričali vaški fantje in vsi tekli proti njemu, da ga potrepljajo po rami. Ves presenečen nad veseljem je še sam spustil iz sebe nasmešek in celo pokazal nekaj zob, kajti po navadi ima vedno resno skupaj zapečatena usta. Nasmeha skoraj da ni izpustil iz sebe, vendar le ukrivil usta navzgor, bolj zaradi vljudnosti kot zaradi nasmeha.
Takrat je na dvorišče prišla Perova mama z vrčem vode in s suhimi slivami. Vsi fantje so stekli k njej ter hvaležno vzeli prineseno. Vsakega je pobožala po laseh. »Pridi, Aleš!« mu je rekla. Aleš pa se je zdrznil in s plašnim glasom odgovoril:»Saj ni treba, nisem lačen.« Mama pa brez zadržkov: »Si pa žejen?« Naposled Aleš le stopi pogumno do nje in popije kozarec vode. Mama mu ponudi krožnik s suhimi slivami.Ko je iztegnil roko, da vzame eno, ga je z drugo nežno pogladila po laseh. »Kako si uglajen in vljuden, kako lepo si naučen, zelo prijazen fantič si,« mu je rekla. Aleš pa je bil v popolnem šoku. Njen dotik, ko se je dotaknila njegovih las. Česa takšnega še nikoli ni doživel. Občutek je bil čaroben. Pogledal jo je v oči in se zahvalil za slivo. Potem so otroci skupaj planili na trato in se igrali … Na vsake toliko je celo Aleš izpustil iz sebe droben nasmešek.
Zvečer, ko je ležal v postelji, je premišljeval, kako srečen je. Zakaj je srečen? Kaj ga je osrečilo?
V nadaljevanju Aleša čaka prijetno presenečenje …