Kdaj bo boljše?
Kdaj bo boljše? Se večkrat sprašujemo. »Nedavno nazaj« pa sem spoznala, kakšna iluzija je, ko čakamo na boljše čase nekje v prihodnosti. Da bomo srečnejši, boljši v nešteto primerih in da se bo nekaj drastično kar tako spremenilo. Toda težko verjetno, če niti sami sebe in svoje lastne situacije v tem trenutku ne sprejmemo in bežimo od nje.
To me spominja na dogodek v srednji šoli, ko sem se izogibala temu, da bi bila vprašana, ker sem mislila, da bom do naslednjega tedna več znala. Toda kaj mislite … v večini primerov nisem do drugega tedna znala skoraj ali pa celo nič več! Samo prestavljala sem datume in potem sem se navadila prestavljati še svoje življenje. Na enkrat … nekoč v prihodnosti … na enkrat, ko bo boljše.
Tako kot počne to veliko ljudi. Določa datume v glavi in kalkulira, kdaj bodo srečnejši, uspešnejši, bolj postavni, bolj zaljubljeni?! Kdaj se bo nekdo spremenil, kdaj bo vedeževalka napovedala usodnega princa na belem konju, kdaj bo Jackpot … in kdaj bo boljše!
Pa se bo tistega lepega usodnega dne »kdaj bo boljše« res nekaj spremenilo? Morda vsem v glavi zaiskrilo? 😊 In navsezadnje, bo ta dan sploh kdaj prišel?
Morda pa je že prišel in potrkal na vrata ter rekel: »Zbudi se! Pa saj ti si vendar že dovolj … Sedaj je tako kot je in iz tega naredi najboljše, kar je možno v tem trenutku. Nehaj odlašati in živeti za prihodnost. Zaživi zdaj.«
Najpogostejše obžalovanje ljudi na smrtni postelji je to, da niso svojega življenja bolj zaživeli. Jaz dodajam tudi to, da so morda preveč čakali na xxl leto, ko bo boljše. Pa ne vem, če je kdaj to »kdaj bo boljše« res prišlo in če so vsi tudi imeli drugo priložnost, da so to tudi zares dočakali.
Na vidno mesto sem si dala misel: »Kaj bi danes naredil-a, če bi bil to tvoj zadnji dan na tem planetu?«
V tem svetu smo že dosti preveč obsedeni s tem, da se nenehno »izboljšujemo«, da pozabljamo živeti tukaj in sedaj. Namesto, da se toliko stremimo po tem, da bi bili »boljši« in kdaj bo boljše, postanimo bolj pomirjeni s seboj. Ker smo dovolj. Vsak izmed nas je že dovolj, da lahko svoj »kdaj bo boljše« že zdaj zaživi.
Ker iluzija je, da bo tisti »kdaj bo boljše« sploh prišel. »Kdaj bo boljše«, je že tukaj in nam gleda naravnost v obraz. Rabimo pa doumeti in dojeti, da nikoli ne bo bolj »popolno« kot pa je sedaj … (za)živeti sebe, sebe iz srca!
