Čustvena inteligenca

“Stojim na robu sveta in na ostrih čereh razbijam, nekdaj dragocen porcelan, ki ne pomeni mi več nič. Prosojna, kot lahko je le voda, odplakuje razbite črepinje in jih za vedno s svojim tokom odnese na dno oceana, kjer v osami temnih globin, za njimi izgublja poslednja se sled.”

Čustva

Čustva imajo svojo inteligenco, zato se tudi imenuje ta inteligenca, čustvena inteligenca. Globoko čutiti je lahko prekletstvo, tako kot je lahko tudi blagoslov. Čustva ni vedno lahko prepoznati, ker se jim predajamo in jim dovoljujemo, da nas vodijo. Še težje kot prepoznati, jih je kdaj razumeti. In da je zadeva še bolj zapletena, najtežje jih je preobraziti.

Naučiti se moramo biti nežni in nikdar dovoliti, da nas svet naredi trde in verjeti, da je ni bolečine, kateri bi podlegli in bi nas lahko pripeljala do sovraštva. Nikoli ne smemo dovoliti zagrenjenosti, da ukrade našo sladkost. Vedno bodimo ponosni, četudi se večina preostalega sveta ne strinja, da mi še vedno verjamemo, da je ta svet  čudovit prostor za življenje. Vedno moramo tvegati, da bi lahko presegli svoje strahove.

 Ljubezen in strah

Ker na koncu koncev, vsa čustva izvirajo iz dveh glavnih čustev in to sta ljubezen ter strah. Vsa ostala čustva so izpeljana in sicer pozitivna iz ljubezni ter negativna iz strahu. Kljub temu, da se zdita ljubezen in strah dva povsem ločena in različna pojma, kar v pojmovnem svetu tudi sta, sta na neki drugi, višji zavedni ravni eno. Iz enega samega razloga je tako, ker resnice uvida je zmožno samo oko, ki vidi preko omejitev in nasprotij, katera morajo navidezno obstajati, da prek enega spoznamo drugo. Tudi svetlobe bi ne bili zmožni razločiti od teme, če bi bili večno živeli v temi. In zvezde bi ne bile tako sijajne, če bi ves čas strmeli v dnevno svetlobo sonca.

Nič ni narobe s tem, da nas vodijo čustva, vendar če so le ta tista, pozitivna, ki nas vodijo. Ljudje se radi prepuščamo čustvenim vzgibom, ki so negativni, ter s tem dovoljujemo destruktivnim čustvom, da nas zavajajo, s tem pa zbijamo lastno samopodobo in pričnemo padati v prepad negativnih dejavnikov.

“Ljubim, torej bivam. To je moj začetek in moj konec in toliko slabše za Descartesa.” Gilbert Cesbron

Placebo učinek

Vse se začne z mislijo, se nadaljuje s čustvi, ki ustvarjajo občutke, ter se konča z udejanjenjem. Tako nastanejo prepričanja in tako se rodijo navade. Misli vzpodbudijo delovanje čustev in nastanejo občutki, občutki pa pogojujejo naše doživljanje. Torej, vse kar moramo storiti je, da spremenimo dosedanji način razmišljanja in spremenil se bo naš svet.

Ko zaznamo in prepoznamo neko točno določeno čustvo, ga nežno sprejmemo in nagovorimo z mislijo. Poskusimo se oddaljiti od njega, opazujmo ga in ga v sodelovanju z močjo lastne misli, preobrazimo.

Kot placebo učinek, čigar terapija deluje, ker tako pričakujemo.

 Ljubezen

Ljubezen je dejavna sila v človeku in osredotočeno razglabljanje je dejavnost duše. Ljubezen je stanje, ni pripadanje. Ljubezen je dajanje, ne zgolj prejemanje. Kdor daje, ta tudi prejema, je kot bumerang.

Ljubezen ni samo čustvo, samo po sebi, ampak je način življenja. Da bi živeli v ljubezni, moramo ljubezen živeti. Človek, ki je napolnjen z ljubeznijo, se ne boji ničesar.

V tem svetu dvojnosti smo, da premagamo ločenost. Ta občutek ločenosti nam zadaja občutke tesnobe, ker verjamemo, da smo ločeni in se s tem odmikamo od vsakega bistva. Ta polarnost obstaja, da se preko nje prepoznamo in ne z namenom, da se v njej izgubimo. Polarnost obstaja tudi znotraj vsakega posameznega človeka, kot moški in kot ženski princip. To polarnost moramo združiti, saj je to edini način , da človek doseže združitev v samemu sebi. Torej, če obstaja polarnost v tebi, meni in v vseh nas, potem to pomeni, da ima vsakdo izmed nas tudi svojo mračno, temno plat, ki jo mora sprejeti.

Ravnovesje

Bistvo efektivnega delovanja je ravno v tem, da najdemo ravnovesje. Morje je lahko mirno in gladko kot steklo ali pa bučeče, peneče in rjoveče. Mi pa smo barka, ki na mirni ali razburkani gladini teži k ravnovesju in s tem k mirni plovbi v vseh vremenskih pogojih.

Prav tako je na nas, da v ravnovesje spravimo naš um (misli), srce (čustva) in duša bo lahko zaplesala svoj božanski ples.

Intuicija

Po Jungu je zaznava zmožnost razumevanja brez predsodkov. Te pa imamo vsi in zato je včasih še kako težko uvideti širšo ali celotno sliko.  Jung je menil tudi, da sta intuicija in čutenje prostoročni dejavnosti. Intuicija zavzema nevidni svet ter čutenje naj bi zavzemalo vidni svet. Torej, če je temu tako, lahko čutenje preobrazimo, ga spremenimo in ga spravimo v harmonijo.

“Ideal stare paradigme je bil razum, osvobojen vpliva čustev. Nova paradigma nas sili, da uskladimo glavo in srce.” Daniel Goleman

Čutenje in mišljenje sta vzajemna sistema. Čustva odkrivajo najgloblje ravni naših misli. Delo na čustvih nam lahko pomaga, da znova preučimo koncepte, ki za nas ne veljajo več ali nam ne služijo. Kar se dogaja v naših mislih, se pozna na dogajanju v naših življenjih. Če bomo še naprej verjeli v kar smo verjeli do sedaj, bomo nadaljevali, kot do sedaj in dobili, kar smo dobili, do sedaj. Če želimo drugačne rezultate, je vse kar moramo spremeniti, naš način razmišljanja.