Kaj je ljubezen?

Ljubezen običajno povezujemo z ljubeznijo do drugega, do partnerja, staršev, otrok. Pogosto pa pozabimo na zelo pomembno obliko ljubezni, namreč ljubezen do samega sebe.

O tej temi smo pred časom razpravljali s prijatelji na pijači. Prijateljica mi je razlagala o duhovnem učitelju in mislecu Oshu. Še posebej mi je priporočala eno izmed njegovih knjig, in sicer Ljubezen, svoboda in samota. Knjigo sem prebrala in kmalu za tem sem dobila navdih za ta prispevek.

Menim, da ljubezni do samega sebe namenimo premalo časa in pomena. Redko se pogovori med znanci vrtijo o tej temi, prej o tem, kdo se bo poročil, dobil otroka, kupil nov avto ali novo hišo.

Podoba ljubezni se nam je nekako izoblikovala že od samega začetka, že od našega rojstva. Prvo takšno podobo predstavlja družina, v katero se rodimo. Izpostavljeni smo odnosom med starši, sorodniki. Kot otroci čutimo ljubezen staršev, starih staršev. Ko odraščamo spoznamo prijatelje, simpatije – najdemo krog ljudi,  ki nam ugaja. Prebiramo knjige, gledamo filme, kjer glavni junak reši dekle, zaljubita se in zgodbe je konec. Že od samega začetka, že od našega rojstva se posvečamo le medsebojni ljubezni.

Med vsem tem pa običajno pozabimo, kako ljubiti sebe, kako uživati v družbi s samim seboj, kako čas preživljati s samim seboj. Kako v vsem tem vrvežu in izzivih vsakdanjega življenja to sploh storimo?

Z vseh strani smo okupirani z različnimi mediji, ki nam vsiljujejo svoja prepričanja, ideale, izpostavljajo vrednost materialnih dobrin. Prepričali so nas, da smo res srečni, če si kupimo tisto obleko ali pa tiste čevlje. Ja, seveda, katera ženska pa ne zasije ob pogledu na nove čevlje. Kateri moški ni ponosen, ko mu prijatelj reče, kako dober avto ima.

Morda pa bi bilo prav, da se od tega oddaljimo in raziščemo sebe. Za trenutek pozabimo na odnose in lastnino. Kaj nam ostane? Ostanemo le mi sami.

Mnogi samoto zamenjujejo z osamljenostjo, a ta pojma si nista enaka. Osamljenost je negativna, v osamljenosti trpimo, smo nesrečni. Samota je pozitivna, takrat smo sami in obstajamo, spoznavamo sebe in svet okrog nas. Osvoboditi se moramo predstave osamljenosti in začeti uživati v svoji družbi. Kadar si sam ni treba, da si tudi osamljen. Mnogi čas preživijo v naravi, obdani z drevesi in z glavo med oblaki. Nekateri si vzamejo čas zase in meditirajo, se sprostijo in se oddaljijo od vsakdanjih težav in obremenjujočih misli. Eni pišejo in izlijejo svoja čustva na papir, drugi morda pojejo ali igrajo kakšno glasbilo. Karkoli od tega ali pa morda nekaj popolnoma drugačnega nas lahko osvobodi, nas popelje v stik s samim seboj, nas odpre radosti in veselju, ki se skriva v nas. Takrat, v takšnih trenutkih počnemo nekaj z veseljem in uživamo v svoji družbi. Takrat raste v nas ljubezen. Takrat se počutimo popolne in izpopolnjene.

Šele ko ljubiš sebe, si popolnoma svoboden. Šele takrat znaš ljubiti tudi druge. Šele takrat privabiš v življenje več ljubezni, ljubezen razdajaš in ljubezen se ti vrača.

Torej, vzemite si čas zase. Vsak dan. Naredite nekaj, kaj vas izpopolnjuje in osrečuje.