Draga nepopolna mama
Uspešni otroci, ki obiskujejo še glasbeno šolo, trenirajo vsaj en šport in so zmagovalci na šolskih tekmovanjih. Idealen, ljubeč in sanjski mož. Stanovanje kot iz škatlice, zloščena tla, pobrisan prah, pomita okna, zlikano perilo, prazno kuhinjsko korito, vsak dan sveže skuhan zdrav obrok za družino, polnovredni prigrizki, opran avto, dobra služba, vitka postava, oblačila po zadnji modi, frizura brez narastka in razcepljenih konic, urejeni nohti, prisotnost na kulturnih prireditvah, aktivno udejstvovanje v šolski skupnosti, redna rekreacija, branje knjižnih klasik … Vse to in še mnogo več je idealov, ki jih predpisuje okolica za sodobne ženske. Ali pa se le mamice med sabo tako primerjamo in tekmujemo v popolnosti?
Nisem popolna mama
Dvigujem roko v zrak in priznavam, da sem daleč od popolne mame. To prav nič ne boli in s tem ni nič narobe. Pred rojstvom prvega otroka imaš sliko, kako popolna mama boš, katerih napak nikakor ne boš dela, česa ne boš dovolila in kako čudovito bo vse. Potem pa te kar hitro doleti realnost in se posipaš s pepelom, ko ugotoviš, kakšno je resnično življenje z otrokom. Rada bi vam priznala nekaj svojih napak in pokazala, da zaradi tega nisem slab človek.
Drage mamice – v življenju je toliko pomembnejših stvari, kot ugajati okolici, zato vam želim povedati, da pehanje za popolnostjo ni smisel življenja. Tudi ve komaj čakate, da otroci zaspijo in lahko v miru pospravite stanovanje, dokončate delo za službo ali skuhate kosilo za jutri? Ja, tudi sama pogosto to storim, a zadnje čase komaj čakam, da otroci zaspijo, da lahko v miru sedem pred televizijo in gledam romantične filme ob katerih se cmerim ali, da grem preprosto zgodaj v posteljo in se naspim. Vse ostalo ni tako pomembno, kot spočita mama. Življenje je lepše, če lahko spiš urco ali dve več kot običajno, kajne mamice?
Čista hiša ni najbolj pomembna
Naša okna že nekaj časa niso videle krpe od blizu. Zakaj? Ker je vedno vse drugo na vrsti, ker ni pravega vremena in predvsem zato, ker bodo pomita ravno 10 minut, če bo sreča, preden bo pritekel otrok in jih prijel z marmeladnimi rokami. In še veliko opravil v gospodinjstvu je takšnih, katerih učinek je zelo kratkotrajen. Priznam tudi, da je brisanje prahu naša igrica. Otroci imajo radi krpe, pa smo naredili tekmovanje, kdo bo pobrisal več omar. Jaz sem bila le sodnica, delo pa sem z veseljem prepustila otrokom. S pretvezo, da je “cool” in zabavno preložim kakšno opravilo na otroke, ker meni ni ljubo. Zjutraj se čudim drobtinam na kavču, ker je tam prepovedano jesti, čeprav se še vedno oblizujem od včerajšnjega sendviča pred televizijo. In tudi zob si nisem oprala pred spanjem in včasih pogledam tudi otrokom skozi prste in ne sitnarim z večernim ščetkanjem. Upam, da jim zato ne bodo izpadli vsi zobje.
Nagrado tistemu, ki je iznašel hitro hrano
Verjamem, da nisem edina mama, ki otrokom skrije sladkarije, ker niso dobre za zdravje, sama pa jih potem hodi skrivaj jest. Tudi vse zelenjave, ki jo pred otroki zelo hvalim in spodbujam njihovo uživanje, sama sploh ne morem pogoltniti. Sama juho najraje preskočim, čeprav jo otroci praviloma pojejo. Priznam, da sem že večkrat otrokom razlagala, kako je kakšna sladkarija neokusna in fuj, da je niso pojedli in je tako ostala meni. Ne, naša kosila niso vedno zdrava, skuhana z ljubeznijo in iz ekoloških sestavin. Nagrado si zasluži tisti, ki se je spomnil hitro pripravljenih obrokov, čeprav vem, da (običajno) niso najbolj zdravi. So pa neverjetno priročni in staršem olajšajo življenje. Tudi naš vrt ni zgledno urejen in poln zdrave zelenjave. Običajno je prerasel s plevelom in le s težavo najdem solato, ki je niso napadli polži.
Komaj otroci zapustijo dom, že jih pogrešam
Večkrat si sposodim denar iz otroških šparovčkov, ki ga včasih pozabim vrniti. Ali pa skrijem glasbeno igračo, ki spušča grozne zvoke, potem pa se na vso moč trudim in pomagam otrokom pri njenem iskanju. Rada peljem otroke v peskovnik in se pri gradnji peščenih gradov (ali izdelovanju snežaka) bolj zabavam, kot otroci. Večkrat privlečem na plan material za ustvarjanje in vodene barvice za otroke, kar je samo izgovor, da lahko sama ustvarjam. Na stranišče grem večkrat, kot me sploh tišči. Tuširam se dlje, kot je to nujno potrebno za osebno higieno. Otrokovih daril se bolj veselim, kot oni sami. Pogosto si želim, da bi vsi nekam izginili, ko pa se to zares zgodi, ne vem kaj bi sama s sabo in si želim, da pridejo nazaj. Po drugi strani pa se včasih v službi več ur sploh ne spomnim nanje. Pa zato še nisem slaba mama, ker imam v službi veliko drugih skrbi in zadolžitev, za otroke pa vem, da so na varnem in jim ni hudega, četudi me ni ob njih.
Pogosto izberem bližnjice
Otroški obraz včasih očistim z oslinjenim palcem, čeprav mi je kot otroku to šlo strašno na živce. Če otroku oblečem v vrtec strgane hlače, ker drugih ni pri roki ali niso oprane, se izgovarjam, da je otrok želel obleči ravno te hlače ali, da jih je strgal po poti. Če vem, da bom čez bluzo oblekla jopico, rokavov ne zlikam. Ko pridejo nenapovedani obiski, razmetana oblačila skrijem pod odejo. Postelje ne postiljam vsak dan. Izgovarjam se na zračenje. Pogosto najdem izgovor, ko je čas za telovadbo. Moj avto je razmetan in je v njem zaloga hrane za vsaj tri dni preživetja v primeru naravne katastrofe. Frizerji me ne marajo, ker pridem le enkrat na leto, da mi porežejo konice. Včasih si jih porežem tudi sama, moja najljubša frizura pa je čop. Najpogosteje narejen s pomočjo hčerinih lasnih dodatkov. Običajno iz pisanih in bleščečih elastik in lasnic. Čeprav sem včasih trdila, da otroci sploh ne bodo vedeli kaj je računalnik ali televizor, so risanke tako super rešitev, da zamotijo otroke, ko moram kaj nujno storiti.
Trudim se, da bi bili vsi srečni
Včasih se skrivaj razjočem in običajno niti ne vem zakaj. Vem le, da potem občutim olajšanje. Rada objemam svoje otroke in se z njimi cartam. Ne vem kako dolgo mi bodo to še dovolili. Pogosto se zalotim, da skrivaj opazujem svoje otroke in se pri tem ponosno smehljam. Pa kaj!? Moji so in jih imam neskončno rada, čeprav me včasih jezijo in bi jih najraje zaklenila v sobo. Ja, tudi glas pogosto povzdignem in potem mi je tako hudo, ko me tiste velike oči gledajo in me majhne ročice objamejo okrog nog. In zato pogosto popustim. Moja avtoriteta se razblini. Drugi morda rečejo, da tako otroka razvadiš. In vse to je čar materinstva. Nisem popolna mama. Daleč od tega. Pogosto se mi celo zgodi, da otroka pokličem z napačnim imenom ali zamešam rojstne datume. Se pa trudim, da nam je vsem prijetno in, da smo čim bolj srečni. In to je tisto, kar šteje.