Ajdovski gradec

Še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomírovo lastnino …

Vsak, ki se je kdaj odpravil v Bohinj, je Ajdovski gradec že videl, malokdo pa ga je prepoznal. Ta nizka vzpetina v dolini Save Bohinjke je še najbolj znana po Prešernovi pesnitvi Krst pri Savici, saj je nanjo pesnik umestil prizorišče zadnje bitke med pogani, ki jih predstavlja junak Črtomir s svojimi bojevniki, ter kristjani, ki jih zastopa Valjhun. Ajdovski gradec pa je tudi nezahtevna izletniška točka, primerna tudi za slabše vreme (in pa za jesen, zimo in pomlad, če si želite razgleda).

Zgodba iz Krsta pri Savici

Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršov, lepo bog’njo Živo,
za Črte, za bogóve nad oblaki.
On z njimi, ki še trd’jo vero krivo,
beží tja v Bôhinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo, zidano na skalo sivo.
Še dandanašnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomírovo lastnino.
(France Prešeren: Krst pri Savici (Uvod))

Črtomir, poglavar uporniških poganov, se skupaj s peščico junakov uspe zateči na pozidan hrib, kjer šest mesecev branijo svoj položaj, medtem ko jih Valjhun oblega z devetkrat večjo vojsko. Ko jim zmanjka zalog in vse kaže, da jih bo pobila lakota, se pogani skušajo ponoči z zadnjimi močmi prebiti skozi zid oblegovalcev, vendar izberejo isto noč, v kateri jih z nenadnim naskokom namerava presenetiti Valjhun. Vname se, kot pravi Prešeren, “ne boj, mesarsko klanje,” in nazadnje pade več kot pol kristjanov ter vsi pogani razen Črtomirja.

Zgodovinski viri

O tem, da bi se kdaj na Ajdovskem gradcu odvijala kaka bitka, ni nobenega dokaza. Prav tako ni ničesar, kar bi pričalo o Črtomirjevem resničnem obstoju. Valjhun, po drugi strani, pa je zgodovinska osebnost. Prešeren je podatke o njem našel v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, kjer se imenuje princ/vojvoda Valdungus/Valdung ali Walchunus. Valvasor piše, da je Valjhun zavladal v 8. stoletju in res s trdo roko (ponovno) uvajal krščanstvo, česar se je lokalno prebivalstvo branilo. Tu ni šlo toliko za vero kot za da ali ne bavarski prevladi nad kranjskim in koroškim plemstvom. “Mogoče je,” piše Valvasor, “da je pri tem prišlo do kakšnega nasilja, katerega posledica je ponavadi ogorčenje.” Valvasor sicer, za razliko od Prešerna, o Valjhunu piše z veliko ljubeznijo. Kakorkoli že, v zgodovinskih virih ni mogoče najti povezave med Valjhunom in Ajdovskim gradcem.

Na Ajdovskem gradcu pa je pred tisočletji dejansko stala utrdba, in sicer so arheologi izkopali ostanke iz starejše železne dobe (1.000–300 let pr. n. št.), šlo naj bi za hiše, kovačnice in topilnice. Zagotovo je bil naseljen tudi v poznorimskem času (4.–5. stoletje n. št.), saj so raziskovalci našli tako ostanke rimskega naselja kot tudi rimske kovance.

Informativna tabla na Ajdovskem gradcu

Kako do Ajdovskega gradca?

Zapeljete se do Bohinjske Bistrice in pustite avto pri železniški postaji. Ker ste na napačni strani železniške proge, se spustite po klancu navzdol (pot vodi v desno) in nato zavijte še enkrat ostro desno na poljsko pot, ki vas bo vodila za tovarno do podhoda pod železnico. Na drugi strani je travnik, kjer pot proti Ajdovskemu gradcu ni vidno označena, vendar se tu napotite na levo do steze, ki se vzpne proti gozdu. V poletnih mesecih priporočam opremo proti klopom, saj travnik ni redno košen. Nato sledite markacijam; povzpeti se morate na hrib na severni strani. Sama sem šla spomladi, ko je bil Ajdovski gradec še zasnežen, zato sem sledila raje stopinjam v snegu, ki so me peljale malo bolj okoli (pot naravnost je nekoliko bolj strma). Ta pešpot mi je vzela okrog 20 minut.

Podhod pod železniško progo

Zimski razgled na bohinjsko stran

Na vrhu je nekaj ostankov zidov (žal so zame ostali zakopani pod snegom), klopica z mizo za počitek, tabla z informacijami, ploščad z verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici in – če se gor povzpnete, preden se olista drevje – zelo lep razgled. V prihodnosti se načrtuje arheološki park.

Od Ajdovskega gradca, kjer gre za zares kratek izlet, lahko nadaljujete pot v Bohinj in k slapu Savici, kjer se odvija vrhunec epa. A ta lokacija, verjamem, je vsem dobro poznana.

Avtor fotografij: Blaž Berlec

Literarna vira:
France Prešeren: Krst pri Savici (Uvod);
Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske (7. knjiga, 2. poglavje)