Moški, ki sem uspel obdržati jajca

Preveva me nostalgija. Dan se preveša v noč. Sedim na verandi in zrem v rdeče obzorje. S kozarcem ohlajene pijače in nasmehom. Junijska vročina že popušča. Temu primerno se sproščajo moje misli in mišice.

Pred enim letom sem povabil na večerjo Anine starše. Ana, tako ime ji je izbrala mama, je bila presenečena nad mojo pobudo. Ni pa nasprotovala, celo strinjala se je, da je čas, da vrneva njuno »vikend« gostoljubje.

Tisti junijski popoldan je prišla domov tako kot običajno, pozno, skorajda že proti večeru. Slišal sem jo odložiti torbico na omarico v verandi, zažvenketali so še ključi. Pridruži se mi v kuhinji. Večerja je v celoti že pripravljena. Nekaj je rekla, pozabil sem že kaj … verjetno njeno opravičilo, ker je prišla pozno. Sem namreč preslišal. Usede se na pult. Podam ji pijačo. Sprejme jo. Zagledam se v njene dolge, gladke noge. Vznemirijo moje misli.

»Kaj je s tabo? Sploh me nisi slišal, kaj sem rekla …« naredi kratek požirek iz kozarca, katerega so objemali njeni dolgi, tanki prsti, s skrbno negovanimi nohti. Gleda me s svojimi zelenimi, velikimi očmi. Jaz pa še vedno vznemirjeno gledam njo.

»Prišla si, tvoji starši pridejo že čez nekaj minut.« Vzel sem si kozarec in se postavil tik pred njo. Tokrat sem jo gledal v oči. Zdaj res ni primeren čas, da me prevzame, zanese, sladka Ana.

»Mislil sem, da sva se dogovorila, da prideš po službi domov in skupaj pripraviva večerjo.« Naredim požirek pijače. Gin tonik z limono in meliso. Ostati moram prisoten in trden. »Torej oprosti, če sem pričakoval, da prideš tokrat iz službe – k meni v kuhinjo. Mislil sem, da bi želela …«

»Ah, oprosti, zadržala sem se v šoli. Saj veš kako je, ko te delo posrka. Šolsko leto se bliža h koncu,« prekine me, odmakne pogled in sestopi s pulta mimo mene. Pri vratih pozvoni.

»No, še preobleči se nimam časa …« odhitela je k vratom. Kozarec, prazen, pustim na lesenem šanku, ki meji kuhinjo z jedilnico. Verjetno bom ta večer potreboval še kakšnega …

»Mami! Ati,« sledilo je pozdravljanje in pridružili so se mi.

Posedli so se za mizo, ki je bila že pogrnjena. Klepetali so in mimogrede sem jim v roke potisnil kozarce. Tast me pogleda, stisne mojo roko in pokima. Po možganih mi je ušlo, da mi bere misli. Mimogrede še na mizo, v naglici razporedim posode s hrano. Za mizo se jim pridružim. Tokrat, sede.

»Ana, odlično vse tole zgleda! Komaj čakam, da poskusim. Mi naložiš krožnik?« Ana vstane s svojega stola. V tišini nalaga svoji mami pečen krompirček, posut z drobnjakom, piščančje trakce v smetanovi omaki, za solato pa vzame skodelico in jo napolni s paradižnikom, zeleno solato in mladim kuhanim korenčkom. Mama z iskrenim nasmehom prevzame krožnik in skodelico s hčerinih rok.

»Ana, tako sem ponosna nate!« v roki prime pribor.

»Mami, David je vse tole pripravil. Prepozno sem prišla domov, veš v službi imam …« gledala je v svoj krožnik, ki ga pazljivo nalaga med tem, ko podaja razlago in sicer po istem vrstnem redu, kot je to delala malo prej.

»No, David, hvala, ker si naju povabil, ker si vse pripravil …« obrnila je pogled k meni, ko se je na hitro zahvalila. Sem slišal rahlo zadrego?

»Malenkost, želel sem vama povrniti prijaznost, ker naju skoraj vsako nedeljo gostita.« Besede so obvisele nad dišečimi oblaki vonjav nad mizo, skupaj z našimi trenutnimi mislimi.

»Ana, koliko časa že živita skupaj?« tišino prekine tast, ko si tudi sam postreže in mi poda pribor. Kot zadnji sem si še napolnil krožnik. Nisem pa vedel, koliko mi bo uspelo dejansko uživati v lastnih dobrotah.

»David, naslednji mesec bo eno leto, ne?« Pogleda me, proseče? Zakaj že? Ali spet nisem sledil pogovoru?

Prikimam v odgovor. V rokah sem vrtel pribor. Bom jedel, samo da uspem spravit ta prekleti cmok iz grla …

»Mislil sem, da si v tem času postala gospodarica hiše …« No, tole pa nisem pričakoval. Nehote je tast obrnil pogovor v pravo smer. Cmok v grlu se je nenadoma razblinil.

»Oče, kako to misliš?« Vidno zgrožena, je moja Ana, odložila pribor. Ji smer pogovora ni bila pogodu?

»Leto dni živiš z njim, pa dovoliš, da ON skuha za naju? David se čuti dolžnega vrniti najino gostoljubnost?«

»Ampak, ati, v šoli sem bila, ker …«

»Ne izgovarjaj se, v šoli delaš, ja. Učiteljica si! Danes bi si lahko vzela čas, izjemoma, če tako praviš, za naju? Se nisi prav nič naučila od svoje matere? «

Naslonil sem se na svojem stolu. Niti grižljaja še nisem okusil.

»Ne moreš mi očitati dela. David tudi cele dneve visi v svoji delavnici!« Čutil sem, da moram dodati nekaj v svoj zagovor. Pred njenimi starši! Debelo sem se enkrat pogoltnil.

»Ana, le zato, ker te zadnje pol leta ni domov pred šesto zvečer. Takoj, ko prideš, nama pripravim večerjo, se ti posvetim …« v besedo mi vskoči tast:

»Ana? Saj pa šola nima pouka do petih popoldan?!» Tast poseže v pogovor. Tašča še vedno mirno je.

»Zdaj pa še reci, da tudi pospravlja in zlaga perilo,« je bolj za šalo kot zares dodal, verjetno, da bi obrnil pogovor. Ana zdaj že vidno razburjena in rdeča v obraz povzame opazko:

»Če pa ima pralni stroj, ki ga ne razumem! Vse tiste tipke in slikice … Doma je vendar prala perilo mami!«

V tem trenutku zaropota pribor, ki se znajde na tleh. Tašči je zdrsnil iz rok ob besedah njene hčere.

»Ana, pralni stroj si od blizu videla le, ko si sedela ne njem in si lakirala nohte! Si Davida prosila, da ti razloži programe? David?« Obrnila je pogled vame. Ne, ne, jaz ne bom sodnik, sem se odločil.

»S spoštovanjem, tašča, vaša hči se je preselila k meni na moje povabilo. Na začetku je komaj čakala, da je prišla domov. Tisti trenutek, ko je ugasnil motor njenega avtomobila na dvorišču, sem zapustil delavnico. Bil sem ves za naju.«

Vzel sem kozarec z ginom. Potreboval sem premor, da sem izpustil, da se mi je v tistih včasih zelo rada pridružila v kopalnici, preden sva skupaj nadaljevala popoldan v kuhinji, zvečer na sedežni, ne malo kateri vikend po gorah, na morju, pri prijateljih … Zdaj pa, kot bi v njeni glavi nekaj kliknilo … več ni želela moje bližine.

»A si zanalašč takšen danes do mene, David? Kaj bi rad dosegel?« Pogleda starša. »Vsi trije ste se obrnili proti meni!« svojih čustev naenkrat ni obvladovala. Nadaljuje z istim tonom:

»Kaj pričakuješ od mene, da bom tvoja kuharica, čistilka, da bom cele dneve doma?«  Vstane, stopi k meni. Izzivalno potrkava s peto. Ni me zmedla.

»Da bi bila moja zaupnica, moja sopotnica, mama najinih otrok … namesto tega pa si postala moja sostanovalka, ki ne pospravlja, ne kuha, ne čisti in ne plačuje položnic – ZASE, kaj šele, da bi bilo v prihodnosti pričakovati … za družino. Nama se že dolgo časa več ne posvečaš. « Izpraznil sem kozarec, saj sem na mizo položil vse karte … Svoja čustva sem obvladal.

»Ampak … tole si pa močno pretiraval, veš.« S prstom žuga pred mojim obrazom.

»Res? Mar ne sprevidiš, da si življenje v tej hiši sprejemala kot življenje v hotelu? Odšla si vsako jutro. Prišla si, kadar si hotela. Nikoli nisem spraševal, kje si, kaj delaš, nikoli te nisem obremenjeval. Pustil sem ti, da se sama odločiš. » Sem mirno povzel zadnjega pol leta … »In kar se mene tiče, si se odločila, ne?« Izzval sem jo.

»Ana, je vse to res?« oglasila se je tašča. Oče je svojo hčer nejeverno opazoval s svoje strani.

»Tole danes,» s prstom je zakrožila po omizju,» si vse zrežiral, z namenom, da me osramotiš pred staršema?«  Prav, če se si se že tako fajn potrudil, te pa res ne bom razočarala. Namen ti je uspel!” Vdihnila je: “povej, če imaš seveda v hlačaš še jajca, si se bal, da se ne bom odselila iz »tvojega hotela«, če njiju ne bi bilo zraven? « Zaznal sem sarkazem. Ana se je po izrečenem obrnila in zakorakala proti verandi.

Če bi si dovolila počakati na odgovor, bi ji povedal, da sem ji želel le odpreti oči. Da nisem njen princ …

Pograbila je torbico, ključe in odšla. Vrata so se zaprla s treskom. Za njo je pohitela mama. Vstal je tudi tast, mi še zadnjič podal roko, “žal mi je, da se je tako razpletlo.” In odšel za njima.

Meni pa ni žal. Ni mi žal leta, preživetega z Ano. Niti večerje, ki je končala kot biološki odpadek. Tisto leto je bilo zame preizkus, kaj želim, kaj pričakujem. Vesel sem, da mi je pomagala najti “jajca v hlačah”.