Venerina ogrlica
Rada bi predstavila začetek mojega kratkega romana po imenu Venerina ogrlica.
Naj omenim, da iščem založnika. Glavni junaki vas bodo popeljali v srednji vek. V svet pustolovščin in strasti. Svoje sodobno pero, drobno sivo miško sem vihtela po računalniškem ekranu, ko je Slovenijo zajel uničujoči žled. Naj vam zaupam še nekaj besed o sami zgodbi …
***
Mlada Margareta po naključju ugotovi, da sta njena prava starša morda še vedno živa. Edina sled do njiju je ukraden nakit nekdanje kraljice Sunlanda, Margite.
Pri iskanju sta ji v veliko pomoč zapeljivi plemič Rochester in malček Angelo, Italand. Številni zapleti jih popeljejo do želene Venerine ogrlice. Ta je ključ do razkritja izginotja. Medtem se ognjevita Margareta in odločni Rochester strastno zaljubita.
Delo temelji na življenju stoletja nazaj; osebe, kraji in dogajanje v njem pa so večinoma plod domišljije.
Venerina ogrlica
I.
Mrak je metal svoje dolge temne sence na obličje majhne lesene koče na obrobju gozda. Margareta je z drobno rokó potegnila po zarošenem oknu in nanj pritisnila nosek. Skozi strnjene ledene rože se je radovedno zazrla proti, s težkim snegom obdanim, vejam smréčja. To je nekoliko zastiralo pogled na gozdno stezico. “Še vedno sneži, spet bo treba po drva v skládovnico,” se je ozrla proti očetu. Leon je nagubal čelo in dobrodušno odvrnil: “Kot vsako leto, Meggi, bova že zmogla.”
Gosti prameni častitljivo srebrnih las so mu kot slapovi padali preko čela in izdajali njegovo starost. “Led jezera Windor se že tali, pomlad je blizu, ” je pripomnil. Prasketanje polena v ognjišču je Margareto opomnilo, da je čas za pripravo večerje. Pobrskala je po žerjavici in čeznjo položila železni podstavek. Plameni so bliskovito oblizovali ostanke drv. Odeja noči je prekrila še zadnje sledi bledikaste dnevne svetlobe. V koči je mamljivo zadišalo.
Med rojstvom sončnih žarkov naslednjega zimskega dne je Margareta osedlala svojega iskrivega vranca in odjahala gozdni bájnosti naproti. Občudovala je drobcene snežinke, ki so kot privid jutranje rose posule gozdna tla. Blizu je žuborel potok, katerega tok se je ovekovéčil v globino jezera Windor. Na njegovi gladini je bilo vidnih le nekaj delcev nekdaj veličastne ledene plošče. Ti so vzbujali privid lebdenja nad vodó.
Spokojno tišino je iznenada prekinil zlovešč smeh, ki je odmeval z grajskega hriba. Margareti je zledenela kri v žilah. Vznemirjeni vranec je zarezgetal in se pričel ritensko umikati v zavetje vitkih smrek. “Mir, Blisk, počasi!” je dekle prestrašeno ukazalo. Pustilo je, da je začel teči in jo na svojem hrbtu polagoma odnesel proti domu. Naključno ustrahovana je v razburkanih mislih še dolgo premlevala, kaj naj bi slišani zvok pomenil. Spominjal je na strašansko zlobo, izvirajočo iz bíti samega stvarstva, morda duše. Pomešano s strahom, po glasu sodeč skoraj nečloveškega bitja. Nikdar je ni, v vseh njenih rosnih šestnajstih letih, kak spor tako pretresel.
Svoje strahove je zaupala očetu. Ta je menil, da je bila verjetno priča spopadu divjih živali. Morda lačnih volkov, ki so se pogosto potepali po bližnjem hribovju. Kar pa njenih razdraženih ugibanj ni pomirilo, saj sta živela na robu gozda. Pogovornega jezika živali tam ni bilo težko zaznati. Da bi dokazala pogum, je še istega dne odjahala do mestne tržnice. A območju Windorskega gradu se je v širokem loku izognila.
