Jane gleda svet izpod trepalnic – Zakonska zveza je skupnost dveh oseb
Zakonska zveza je skupnost dveh oseb
Od nekdaj sem verjela, da je zakonska zveza skupnost dveh oseb. Pravzaprav mi čisto čudno pade, da je bilo za to treba glasovati otroškemu vrtcu s Šubičeve. Še sreča, da so bili varovanci tistega dne čisti, siti in naspani. Nekaj dni zatem se je na televizijskem ekranu pojavil božji služabnik in v svoji preveliki obleki, z razsvetljenim nasmeškom in diplomatsko mahajočih rok, pristavil svoje veselo oznanilo. Za njim je bilo videti sakralni objekt, lično napravljene mize, obložene z modrimi kuliji in papirji. Nekaj se je pripravljalo, nekaj velikega.
Ob mizah so se prerivali verniki, ki so pred nedeljskim kosilom in opravljanjem izza čoška podpisovali papirje. »Pred vami je pomembna naloga, samo mi lahko rešimo Slovenijo pred uničenjem. Sovražnik je označil naš teritorij. A mi se ne damo! Naša skupnost po domnevnem zlomu imperija ni bila še nikoli močnejša!« In verniki so mu prikimavali in cmokali z usti, kar mu je dalo samo večji zagon. »Da ne govorimo o poreklu novorojencev! Prihajali bodo iz daljnih krajev in prav kmalu Slovenija več ne bo čista dežela. Imeli bomo Afričane, pa Pakistance, morda celo Eskime! Mešanje ni nikoli prineslo nič dobrega svetu. Poglejte kraljeve rodbine, kako srečno so shajale iz roda v rod.« Verniki so prikimavali tudi temu, čeprav, za vraga, niso dobro vedeli, v kakšni povezavi so kraljeve rodbine in slovenska zakonska zveza.
V velikem svetu, daleč stran od Slovenije, se poročajo ljudje s psi, mačke s psi in mačke z mačkami. Ekscentriki? Morda. A bog ni ustvaril sveta zato, ker ni imel ničesar drugega za početi, niti zato, da bi drug drugemu kratili pravice, omejevali svobodo, si grizli jezike od besa zavoljo neposlušnosti ter nadzorovali in vodili tuja življenja po svoje. A kaj ko se je tako težko ogniti gonu po moči in prevladi. Ženska sem, jaz bom že vedela.
S pomilovanjem sem nekoč opazovala vse tiste debelušne »čustvožerke«, ki so me po premieri najbolj solzave mojstrovine desetletja prosile za robček, medtem ko sem stala v vrsti in kupovala vstopnico za nizkoproračunski film. Pravzaprav sem se počutila nelagodno. Intelektualke se večinoma bojijo svojih čustev. Intelektualke se zmrdujejo nad duhovnostjo, čeprav delajo jogo ali prebirajo letni horoskop.
V življenju se moraš vedno odločati. Tudi za to, če boš intelektualka alias hladnokrvna prasica, ali pa boš navadna ženska s čustvi. Svet to vidi kot: ali boš nosila razvlečen pulover in semiš balerinke, ali pa si boš oblekla krilo iz svile, pulover iz kašmirja in lakaste čevlje s seksi tanko peto. A najhujše šele prihaja. Nekega dne je od nikoder vzniknila urejena intelektualka. Prišla je v obleki, ki ji je poudarjala stas, z našminkanimi usti in namazanimi vekami. Navidezno je izstopila iz svojega kroga ter obstala nekje v brezvetrju. Neumna. In pravzaprav niti malo lepa, ampak važna. Pričela se je zavedati svojih čustev, svojih čarov, in jih s pridom uporabljati. Postala je najhujša predstavnica svojega posvečenega kroga. »Če želiš, da te imajo za pametno, nikar ne nosi šminke in srca,« so ji govorile, »to dvoje je rezervirano za navadne ženske.« Spoznala je, da imajo intelektualke, podobno kot božji služabniki, prevečkrat čustveno zaprtje.
V velikem svetu, daleč stran od Slovenije, se poročajo ljudje s psi, mačke s psi in mačke z mačkami. Pri nas smo pravkar dognali, da je zakonska zveza skupnost dveh oseb. Intelektualke imajo prevečkrat čustveno zaprtje. Izza zidov sakralnih objektov v tišini enakomerno odmeva le zvok čustvenega zaprtja. Ženska sem, jaz bom že vedela. Amen.
