Jane gleda svet izpod trepalnic – Pri nas zajci jedo piščance, mi pa jemo pse

Pri nas zajci jedo piščance, mi pa jemo pse

A si predstavljate, da bi v naši prehranjevalni verigi šlo nekaj narobe? Tako zelo narobe, da bi namesto psov sprehajali kokoši, namesto napol krvavega govejega pa bi naš mož Janez pripravljal pasji steak z žara. Medtem bi me ves martini popile že pred poldnevom, Janez, ta cepec z diplomo s fdv, pa bi zopet zažgal meso. Očitajoče bi ga pogledale iz dnevne sobe, on pa bi le naredil tisti svoj neumni izraz, češ, kaj naj zdaj. Potem bi se spomnile, in se skrivnostno nasmehnile izza trepalnic, da ga zato že dve leti varamo z njegovim sošolcem s faksa, ki kotira visoko v menedžerskih vodah, vozi bmw in nam za vsak nov seks obrat podari zlato zapestnico. Vem, absurd si je samo zamišljati, da bi bilo nekaj takega sploh mogoče. Tisto z ljubimcem še gre, katera poročena miška pa kdaj ni vsaj malo sanjarila o medprostoru Brada Pitta? Težava je nekje druge. Kako sprejeti dejstvo, da se od tega dne naprej servira čisto druge junake iz prehranjevalne verige? Tisti z moralnimi zadržki takoj zdaj prenehajte brati! Kajti, menda je drugače, ko človek zaužije svinjino, teletino, piščanca, ribe ali konje. Nekako drugače se ga oprime po bokih, toda kaj bi vam pravila o tem, to vi že vse dobro veste.

Bilo je nekega poletnega dne, ko sem storila preobrat v prehranjevalni verigi in domačemu zajcu ponudila piščanca. Glodal je moje meso, medtem ko sem jaz hrustala njegovo solato. Ko zdaj gledam nazaj, šele spoznavam, kako čuden tim sva bila. Mesojedi zajec in veganski otrok. Priznam, na to epizodo v svojem majhnem življenju nisem niti malo ponosna. Ko bi vsi bili taki kot jaz, bi zajci jedli piščance, mi pa bi morebiti jedli še pse! V svoj bran naj povem, da sem od leta 2013 pojedla le kakšen kos jadranske ribe in atlantskega lososa, čeprav počasi izgubljam pravo poželenje tudi po tej razvadi. Zavedam se svojega prostora v prehranjevalni verigi – vsi so mi še vedno podrejeni. Tako je svet ustvarjen, tako funkcionira. Zato ne maram masturbacijskega jokcanja ob slikah veselih krav, ki tekajo po cvetočem travniku, izbruhov mamic majhnih kužkov, ki na facebooku tožijo nad pretepenimi in zapuščenimi psi, in komentarji drugih mamic majhnih kužkov, ki uporabljajo sintagme, kot so morilci živali in cvrli se boste v peklu.

Tudi atiji niso nič boljši. Včeraj sem imela priložnost videti čisto pravi francoski poljub atija in njegove pasje hčerkice, ki me je pozdravila kot prava ljubosumna ženička, z melodičnim renčanjem in razkazovanjem zobovja. Menda ne mara lepih žensk, je rekel ati. Bo že držalo, sem odvrnila. Ni minilo prav dolgo in že sta si začela izkazovati nežnosti. Ona mu je sedla v krilo, ga objela okrog vratu, nato pa mu prilepila francozarja na usta, on pa ji je vrnil z lastno mero sline. Poljub sta še ponavljala, očitno prvi ni bil dovolj reprezentativen. Saj veste, kako je, vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Priznam, bolj grotesknega prizora že dolgo nisem videla. Zdaj vsaj vem, da če mi slučajno ne rata v ljubezni z Darcyjem, lahko še vedno poskusim in si, recimo, nabavim koker španjela ali pa nemškega ovčarja – klasika je le klasika. Poslušnost, zvestoba in molčečnost so karakteristike dobrega partnerja in te poseduje skoraj vsak pasji služabnik.

Menda obstaja neki kodeks obnašanja, ko se približaš dojenčku ali (navidezno) svobodni živali. Cviljenje, kriljenje in bebavost so obvezen trio. Ne razumem, čemu bi se kot evforična najstnica ali blaznica navduševala nad drugim bitjem. Tako sem že neštetokrat pokasirala skrb vzbujajoč kompliment: kdor nima rad živali, ne more imeti rad ljudi. Le nasmehnem se in povem tisto zgodbo o kravi, ki je jokala. Ali pa o onih, ki tekajo razposajeno. In o tistih, ki jim ob živem telesu puščajo kri. Ne vem, če se boste strinjali, ampak pravzaprav obstaja le ena sama krava. Saj razumete, kajne? Le ena krava teka razposajeno po travniku in le eni kravi ob živem telesu puščajo kri.

Medtem ko na pikniku na vilice nabadajo meso, ki ga je sosedov Janez zopet zažgal, njegova žena, ki ga vara s polizanim mogotcem, pa je že pred poldnevom popila zadnjo steklenico martinija, na svojem dlančniku gledajo slike pretepenega psa. Vsi se zgražajo. Janez ne more razumeti, kako lahko obstajajo ljudje, ki se tako obnašajo do živali. Morilci, je prepričan. Janezova žena se spomni, da ima v zamrzovalniku še nekaj svinjskih zrezkov, ki jih lahko vržejo na žar. Ta novica vse razveseli. Še vedno so namreč lačni. Janez zrezke poliva s pivom. Tokrat mu uspejo. Zapeče jih hrustljavo, toda ne preveč. Ko na vilice nabadajo svinjski zrezek, Janezova žena sosedovim na dlančniku pokaže še sliko prosto živečih iberskih prašičev. Vsi se raznežijo, tako prikupni so.