Miklavž, Božiček in Dedek Mraz – trije dobri decembrski možje

Pravimo, da je december mesec pričakovanja – pričakovanja praznikov, novega leta in daril. Slednje običajno prinašajo trije dobri decembrski možje:  Sveti Miklavž, Božiček in Dedek Mraz.

V mojem otroštvu smo otroci dobivali darila od Miklavža ali od Dedka Mraza. Otroke iz vernih družin je obdaroval Miklavž, otroke iz nevernih pa Dedek Mraz. Danes lahko otroke obdarujejo vsi trije možje in otroci se vseh treh razveselijo. Moj najljubši dobri mož je še vedno Miklavž – kateri pa je vaš?

Sveti Miklavž

Prvi od treh decembrskih mož je Sveti Miklavž, ki goduje 6. decembra, darila pa običajno prinaša v noči s 5. na 6. december. Še zdaj se spominjam, s kakšnim pričakovanjem smo na večer pred Miklavžem v kuhinji na mizo nastavili skledo in naslednje jutro občudovali, kaj je prinesel. Še posebej se spominjam, kako mi je nekoč prinesel čevlje in nisem mogla razumeti, da Miklavž natančno ve, kolikšno številko noge imam. Ta občutja ponovno doživljam, ko Miklavža in druge decembrske može nestrpno pričakuje moj sin.

Kdo je pravzaprav bil Miklavž ali Sveti Nikolaj? Rodil naj bi se okrog leta 280 v grškem Patrasu v bogati družini. Ko je postal duhovnik, je podedovano premoženje po umrlih starših razdelil med reveže. Umrl je 6. decembra v visoki starosti in kmalu postal eden najbolj priljubljenih svetnikov v Grčiji in Rusiji.

O njem kroži več legend. Najbolj poznana je legenda, v kateri je tri obubožane mladenke obvaroval sramote. Bile so hčerke obubožanega plemiča, ki jih je nameraval poslati v javno hišo, da bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel tri kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno poroko.

Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) ima oblečen mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro. Mitra je v današnjih časih liturgijska kapa, ki jo nosijo papež, kardinali, nadškofi in škofi, izjemoma s posebnim pooblastilom pa tudi nekateri menihi. Miklavž v roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado, roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah.

Na Slovenskem je bilo miklavževanje precej razširjeno. Po vaseh je hodil Miklavž v sprevodu z angeli, parkeljni, ponekod pa so se mu pridružili tudi drugi liki, npr. Pehta. Večina nas gotovo pozna stavek: če ne boš priden, ti Miklavž ne bo nič prinesel” ali “prinesel ti bo samo šibo”, s katerim so strašili otroke.

V Miklavža sem dolgo verjela, morda zato, ker takrat v mojem kraju ni nastopal.

Božiček

Ob Božiču je ponekod na Slovenskem darila nekoč nosil Jezušček. Danes jih nosi Božiček, ki pa je v sedanji podobi še ena od navad, ki smo jih prenesli iz Amerike. Božiček v slovenščini sicer spominja na Božič, vendar pa sta v angleščini izraza ‘Santa Claus’ (Božiček) in ‘Christmas’ (Božič) dosti bolj različna. Izraz ‘Santa Claus’ (Božiček) izhaja iz nizozemske besede ‘Sinter Klaas’ (Sveti Miklavž), ki so ga v današnji New York uvozili Nizozemci v 17. stoletju. Obisk Miklavža so praznovali na večer 5. decembra. Ko so kolonijo prevzeli Angleži, so angleški otroci želeli svojega ‘Sinter Klaasa’, ki bi jim prinašal darila. Ker pa angleški protestanti niso praznovali dnevov svetnikov, je bil obisk Sinter Klaasa prestavljen na božični večer.

Čeprav nas danes večina misli, da je Božičkovo rdečo opravo ustvarila Coca Cola, pa je ta leta 1930 le povzela upodobitve tedanjega časa. Božička so sicer do 19. stoletja upodabljali v različnih oblačilih, ki so bila tudi zelene, modre in črne barve. Konec 19. stoletja pa ga je Thomas Nast začel upodabljati v (temno) rdečih oblačilih. V knjigi o Saint Nicholasu ali po naše Božičku, ga je oblekel v rdečkast plašč. V tej knjigi tudi izvemo, da Božiček živi na severnem tečaju.

K popularizaciji in razširitvi Božička po vsem svetu pa je seveda veliko prispevala Coca Cola. Ta je leta 1930 ustvarila oglas, na katerem je bil narisan Božiček v rdečem.

V Sloveniji je bil Božič kot državni praznik ponovno uveden leta 1989, leta 1990 pa je v rdeče-beli obleki kot prvi Božiček v javnosti nastopil Sandi Pavlin iz Mladinskega gledališča v Ljubljani.

Dedek Mraz 

Dedek Mraz je otroke razveseljeval že v carski Rusiji, njegov izvor pa je še starejši. Po starodavnih izročilih naj bi se dedek Mraz nekega dne napotil v beli svet. Potoval je in potoval in se ustalil šele v kraju, ki ima v grbu podobo vodnarja – to se je zgodilo na zimski solsticij – 22. decembra.

Legenda naj bi nastala na ruskem severu in po takratnih verovanjih Dedek Mraz ni bil takšna dobričina, kot ga poznamo danes. Pogani so ga menda imenovali Varuna in je simboliziral temo, kaos in smrt. Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, je preporod doživel tudi Varuna, ki je bil sprva indoevropski bog. Prelevil se je v Trojana, nato v Sv. Nikolaja in nazadnje v Dedka Mraza. Poganske elemente v njem prepoznamo po beli srajci in vezenju, ki naj bi simbolizirali kraljestvo mrtvih in smrti. V nasprotju z Božičkom je Dedek Mraz ne le nagrajeval, ampak tudi kaznoval otroke, ki so bili preveč poredni, da bi dobili darilo.

Sodobni Dedek Mraz izhaja iz 19. stoletja, ko je ruski pesnik Nikolaj Nekrasov napisal verze o »Mrazu – rdečem nosu«, ki so znane vsem Rusom. Dedku Mrazu se je pridružila Sneguljčica, ki naj bi po nekaterih mnenjih bila hčerka Dedka Mraza. Nesmrtna je postala v predstavi Aleksandra Ostrovskega.

V Slovenijo je bil Dedek Mraz prenesen iz Rusije po 2. svetovni vojni, ko je takratna oblast skušala odpraviti cerkvene praznike in uvesti nove, po svoji ideološki smeri. Najprej je oblast skušala ločiti praznovanje božiča od novega leta in pri tem seveda vneto podpirala praznik novo leto. Leta 1948 so prvič organizirali program za praznovanje novoletne jelke, v katerem je bil ključen nastop Dedka Mraza. Ta je bil takrat še ves v belem. Nad Dedkom Mrazom se je navdušil tudi slikar Maksim Gaspari in ga leta 1952 naslikal s košato brado, dolgimi sivobelimi lasmi, pokrit pa je bil s slovensko polhovko. Gaspari je bil namreč doma blizu Cerknice, kjer so polhi doma. Dedka Mraza je oblekel v ovčji kožuh, ki je ob robovih okrašen s slovenskimi ljudskimi ornamenti, največkrat gorenjskimi nageljni, obut pa je v črne ali rjave škornje.

Čeprav se zdi, da v današnjih časih pričakovanje decembrskih mož bledi zaradi pretiranega potrošnitva, pa jih otroci pričakujejo s prav takim veseljem, kot smo jih pričakovali mi.  Kateri bo torej nosil pri vas?