Ideja za izlet: Benetke

Benetke sem prvič obiskala z dedkom in babico, ko sem bila stara 11 let. Česa se najbolj spomnim iz tega izleta? Šli smo sredi julija in bilo je neznansko vroče. In na trgu sv. Marka se je enemu gospodu golob usral na glavo. Menda naj bi mu to prineslo 10 let sreče! Seveda kot otrok še nisem povsem razumela lepote mesta in pomena vsega okoli sebe…zato sem se v Benetke nedavno seveda odpravila še enkrat, tokrat s sestro, mojo zvesto spremljevalko na vseh pustolovščinah. Benetke sva obiskali septembra, tako da vročina ni bila neznosna.

Tako prvič, kot drugič smo v Benetke potovali s katamaranom iz Pirana. Zelo dobro je bil organiziran tudi brezplačen prevoz z avtobusom v pristanišče – avtobus je pobiral celo pot ob obali, tako da sva lepo vstopili v Izoli in naju ni nič skrbelo, kje bova sedaj pustili avto. V enem dnevu si celotnih Benetk res ni mogoče ogledati, lahko pa brez problema obiščete glavne znamenitosti. Po Benetkah greste lahko seveda z vodičem (tako smo šli prvič), v zadnjo pa sva se midve na ogled podali kar sami.

Na katamaranu so nam ponudili prevoz z ladjo do mesta, ob koncu dneva pa prevoz iz mesta nazaj do pristanišča. Midve sva se na pustolovščino podali kar peš, saj sva tako že po poti videli vse mogoče. Nekaj kar morate vedeti o Benetkah – vedno so polne ljudi. Ulice so ozke, vsi se ustavljajo in slikajo na mostovih…tukaj je treba imeti kar malo potrpljenja, saj smo se ves čas po polžje pomikali po vsej tej gneči.

Benetke, mesto v morju

Mesto je nastalo v plitvi, močvirni laguni in je zgrajeno na kolih. Prve zgradbe v beneški laguni so bile zgrajene na temeljih iz kolov, ki so jih zarili v blato in jih prepletli s trsjem. V Benetkah je ”visoka voda” (ita. acqua alta) nekaj običajnega, saj se raven vode občasno dvigne na raven ulic in jih poplavi. Prav zaradi tega so prebivalci izkopali kanale, saj so po njih lahko pluli s čolni, prav tako pa so otoke podprli in ojačali tla za gradnjo. Kanali so postali njihove ulice, Benetke pa mesto majhnih otokov, ki jih povezuje več kot 400 mostov. V Benetkah je tudi veliko hotelov in z zanimanjem sva opazovali, kako so spretni hotelirji vozili vozove s kovčki po ozkih ulicah in stopnicah čez mostove. Ti leseni koli, ki štrlijo iz vode, ponazarjajo gladino vode, tako da čolni in ladje ne nasedejo v plitvini.

Kratka zgodovina Benetk

Prebivalci Ogleja so v 5. stoletju n. št. naselili močvirje, ki se mogoče sicer ne zdi najbolj primerno območje za nov imperij. Skozi stoletja so začeli graditi vasi in leta 726 izvolili voditelja, ko so ga imenovali ”dož” (pomeni vodja). Njihov politični sistem je bil dokaj stabilen in doži so Benetkam vladali naslednjih 1.000 let. Na začetku so bile Benetke del bizantinskega cesarstva, leta 810 pa so se osamosvojile. Središče Benetk je bilo najprej na otoku Trocello, kasneje pa se je preselili na otočje Rialto.

Zelo znana je legenda o sv. Marku, ki mu je angel napovedal, da bo v Benetkah počivalo njegovo telo. Leta 828 je skupina beneških trgovcev to napoved uresničila, saj so njegove posmrtne ostanke na skrivaj prepeljali iz Aleksandrije v Benetke. V ta namen je bila takrat sezidana nova bazilikam tik ob Doževi palači.

Benetke so bile zelo pomembne, saj so Evropo povezovale z vzhodom s trgovskimi potmi. Prav zaradi tega je bila zelo razvita pomorska trgovina, na ta način so tudi zelo obogateli. V 13. stoletju so Benetke v 4. križarski vojni osvojile Bizanc, mnoga pristanišča na grških otokih in Kreto. Trgovsko so obvladovale Jadransko morje in vzhodno Sredozemlje, njihovo ladjevje je bilo zelo močno. Zaradi epidemije kuge v 14. stoletju je umrlo kar tri petine prebivalstva.

Benetke so skozi stoletja vzpostavile imperij, vendar so v  16. stoletju začele izgubljati moč zaradi velike konkurence drugih mest. V začetku 18. stoletja so bile še vedno zelo bogate, kar je razvidno tudi iz karnevalov, plesov v maskah in umetnosti.

Benetke so razdeljene v 6 sestierov

Središče Benetk je razdeljeno na 6 delov. Vsak sestier (oz. šestina) je imel svojega prokuratorja in osebje.

• Cannaregio
• San Polo
• Dorsoduro (vključuje otoka Giudecca ter Sacca Fisola)
• Santa Croce
• San Marco (vključuje otok San Giorgo Maggiore; tu je trg sv. Marka, Doževa palača)
• Castello (vključuje otoka San Pietro di Castello ter Sant Elena)

Vsak sestier se je dodatno delil na predele: leta 1033 jih je bilo prvotno 70, v času Napoleona se je število zmanjšalo na 38. Ostali otoki v laguni niso bili del te delitve, prav zaradi tega so imeli tudi večjo avtonomijo. Benečani so imeli tudi prav poseben način oštevilčenja hiš, še danes ima vsaka hiša svojo številko (od 1 do več 1.000). Oštevilčene so bile od enega kota sestiera do drugega, danes pa je ta sistem zaradi dograditev novih hiš popolnoma kaotičen.

Javni prevoz v Benetkah

Pred Doževo palačo se nahajajo trajektni terminali, ki vas popeljejo povsod naokoli. Za ogled si lahko izberete tudi hop-on-hop-off cruise z ladjo. Več si lahko preberete na povezavi.

Po Benetkah se lahko vozite tudi z vodnimi avtobusi (ladjami). Dnevna karta npr. stane 20 €, za eno vožnjo boste odšteli 7,50 € (velja 75 minut). Karte lahko kupite na posebnih avtomatih – več informacij in zemljevid linij javnega prometa lahko najdete na naslednji povezavi.

V nadaljevanju pa nekaj stvari, ki si jih morate nujno pogledati, sploh če boste v Benetkah samo en dan.

Kaj si ogledati v Benetkah?

Po 3 urah vožnje smo prispeli v beneško laguno in se izkrcali v pristanišču S. Basilio.

Sicer je bil do mesta organiziran tudi prevoz z ladjo – midve sva šli raje kar peš, saj sva tako po poti kar veliko videli.

Canal Grande

Na Canal Grande za najlepšo velja palača Ca d’ Oro (Zlata palača, Palazzo Santa Sofia). Je ena najstarejših palač v mestu, ”zlata palača” jo imenujejo zaradi blišča in sijaja na fasadi. Zgrajena je bila za družino Contarini, iz katere je Benetkam vladalo kar osem dožev. Čudovita je tudi palača Ca Pesaro, katere fasada je okrašena z levjimi glavami in dekoracijami v obliki diamanta.

Prvi most, ki smo ga prečkali na Canal Grande je Ponte dell’Accademia (Akademski most). Le ta povezuje sestier Sv. Marka in akademijo umetnosti. Prvotni most je bil zgrajen v 19. stoletju iz železa. Bil je popolnoma vodoraven in le 4 m nad gladino vode. Višina tega mostu je bila zelo moteča, saj se ob poplavah pod mostom ni dalo voziti z malo večjimi čolni. V 20. stoletju je bil tako nadomeščen z današnjim, lesenim mostom.

Originalno je bil leseni most mišljen samo kot začasen (želeli so ga nadomestiti s kamnitim), vendar ga do danes še vedno niso zamenjali. Večkrat je bil obnovljen in med leti 1983-84 v celoti rekonstruiran. Gre za edini leseni most v centralnem delu Benetk. Sicer je beneški senat o gradnji več mostov čez Canal Grande razmišljal že od 15. stoletja, vendar so naleteli na veliko odpora. Verjetno so želeli ohraniti romantični videz Benetk in čim večja povezanost mesta z vodo.

Vožnja z gondolo

Popeljali sva se tudi z gondolo – sicer se za to lahko odštejejo velike vsote denarja, midve sva odšteli vsaka 27 €, ker nas je bilo na gondoli 6. Dobro je bilo tudi to, da smo lahko vožnjo plačali že na ladji in je bilo v bistvu vse organizirano s strani agencije (da nas ni kdo prinesel naokoli). Vsekakor nekaj, kar morate doživeti vsaj enkrat v življenju.

Je bila pa po kanalih grozno velika gneča, srečevali smo se s številnimi drugimi gondolami in v določenih trenutkih nisem vedela, ali nam bo sploh uspelo odviti okoli ovinka. Včasih smo se tako zazibali, da me je bilo kar malo stran, da bomo popadali ven.

Najhuje je bilo, ko smo z gondolo prišli v Canal Grande, kjer je bila voda čisto razburkana zaradi večjih (motornih) čolnov in so nam kar dobro delale trebušne mišice.

Možakarji v črtasti srajci so nas popeljali s 1.000 let starim prevoznim sredstvom. Prve listine o obstoju plovil segajo v leto 1094. Gondole tehtajo 700 kg, v dolžino merijo cca. 11 m, v širino 1,40 m – eno stran imajo za 24 daljšo od druge. Prav ta asimetrija pripomore k lažjemu manevriranju po kanalih. Danes so gondole namenjene le še turističnim vožnjam, glavno prevozno sredstvo v Benetkah pa so t.i. vaporetti.

Trenutno je v Benetkah 433 gondoljerjev, med njimi le ena ženska. Poklic gondoljerja se lahko opravlja le z dovoljenjem, pred tem pa je treba opraviti urjenje, vajeništvo in izpit (iz poznavanja beneške zgodovine, znamenitosti in tujih jezikov).

Piazza San Marco (Trg sv. Marka)

Trg sv. Marka je središče Benetk in hkrati najbolj obiskan trg na svetu. Obdajajo ga bazilika sv. Marka s kupolo, zvonik, piazetta pred Doževo palačo, zaliv sv. Marka, stolp z uro in piazetta dei Leoncin (ime je dobila po rdečih marmornatih levih). Severni del trga zaokrožuje palača Procuratie Vecchie (nekdanja uprava Beneške republike), na južnem delu pa stoji nekdanja administrativna stavba Procuratie Nuove. V pritličju obeh se nahajajo arkade s trgovinami in kavarnami, v katerih sta posedala tudi Byron in Dickens.

Torre dell’orologio (Stolp z uro) iz leta 1499 je zanimiv zato, ker je glavni del ure razdeljen na 24 delov, namesto na 12. Renesančni stolp z uro se nahaja nad obokom, ki vodi proti trgovski ulici Mercerie. Ne smete zgrešiti tudi avtomatske povezave žareče številčnice in digitalne ure. Ura je simbolne temno modre barve, z namenom zaščititi pomorščake. Po zaključenem delu naj bi arhitektoma izrezali oči, da ne bi proizvajala kopij urinega mehanizma. Na vrhu stolpa vsako polno uro oznanjata veliki bronasti figuri imenovani Mori (Mavra).

Na desni strani bazilike se nahajajo stare prokuracije (Procuratie vecchie) iz 12. stoletja. Zgrajene so bile kot pisarne in stanovanja za prokuratorje Beneške republike, ki so skrbeli za Baziliko in red na trgu. Sprva je šlo za dvonadstropno zgradbo, ki je v 16. stoletju pogorela, obnovljena pa je bila kot trinadstropna stavba. Naziv stare prokuracije je palača dobila, ko je bila na trgu zgrajena še druga palača oz. nove prokuracije.

Procuratie nuove (Nove prokuracije) iz 15. stoletja so imele, za razliko od starih, poleg pisarn tudi ogrevana stanovanja (zato imajo dimnike na vrhu stavbe). Njihov namen je bil razširiti prostor in prokuratorjem omogočiti več delovnega prostora. Na mestu cerkve sv. Geminiana so zgradili palačo s plesno dvorano, ki je povezovala procuartie vecchie in nuove. Danes so del muzeja Correr in Ale Napoleonice.

Nasproti bazilike sv. Marka se nahaja Napoleonova plesna sala (Ala Napoleonica), ki velja za najmlajšo stavbo na trgu. Po prevzemu oblasti leta 1797 se je Napoleon odločil zgraditi spomenik na trgu sv. Marka. Zrušiti je dal cerkev San Geminiano in na njeno mesto postavil plesno dvorano. Tu je prirejal različne zabave in sprejeme, v stavbi pa ni nikoli prespal, s čimer je želel pokazati svojo superiornost (njegova rezidenca je bila na Canal Grande).

Ambasador Beneške republike v Istanbulu je govoril da Turki pijejo ”zelo vročo vodo črne barve, po kateri se težko zaspi”. Kava je bila Benetkam prvič prodana leta 1638, po zelo visoki ceni. Kupiti se jo je dalo v prodajalni pod prokuracijami, nekaj let kasneje pa je trg sv. Marka dobil kar 24 kavarn. V njih so imeli razna druženja – prav tako pa jim ni bila tuja prostitucija, zato so leta 1767 ženskam prepovedali vstop v caffeje.

Najbolj znan, eleganten in razkošen caffe v Benetkah je zagotovo Caffe Florian, ki se nahaja v okviru Novih Prokuracij. Po čem je tako zelo znan? Po pregrešno dragi kavi! Poteguje se tudi za naziv najstarejšega konstantno odprtega lokala na svetu. Caffe Florian so odprli leta 1720, skozi leta so ga povečali in obnovili. Za skodelico cappuccina boste odšteli okoli 20 € – stvar je v tem, da tu ne plačate samo za kavo in postrežbo, pač pa še za živo glasbo v lokalu. Lokal je imel čast gostiti številne slavne osebnosti, med njimi sta tudi Lord Byron in Marcel Proust, v času filmskega festivala v Benetkah pa boste mogoče srečali kakšnega slavnega filmskega igralca (Georgea Clooneya).

Če želite pobegniti pred vročim soncem, se lahko zatečete v ”senčni kot”, v zgornjem levem delu trga. V tem delu je ves čas senca, ne glede na del dneva. 11 let nazaj so na trgu sv. Marka prodajali koruzo za hranjenje golobov, rečeno je bilo celo, da brez golobov ni Benetk. Leta 1368 je mesto prizadel hud potres – le tega so prvi zaznali golobi in s tem prebivalce opozorili, da nekaj ni vredu. Hranjenje golobov v Benetkah je danes kaznivo, saj uničujejo stavbe, marmor na trgu, freske in dragocene umetnine.

Basilica di San Marco (Bazilika sv. Marka)

Bazilika sv. Marka je glavna katedrala v Benetkah in je primer najboljše bizantinske arhitekture. Včasih je služila kot doževa osebna kapela, zato je tudi povezana z Doževo palačo. Pravijo ji tudi “Chiesa d’Oro” (zlata cerkev), saj je večji del notranjosti okrašen z zlatom.

Zgrajena je bila za posmrtne ostanke zaščitnika Benetk (sv. Marka). Nad glavnim vhodom boste videli štiri pozlačene konje, ki so bili v 4. stoletju izdelani v Rimu za slavolok v Kostantinoplu. Benečani so jih med križarskimi vojnami zaplenili in odpeljali v Benetke. Za prevoz so jih razrezali na 2 dela (glavo so odrezali od trupa), v Benetkah pa jih ponovno sestavili. Da bi zakrili razpoko, so na spoj med glavo in trupom dodali ovratnike. 600 let kasneje so jih v Benetkah zaplenili Francozi, tako da so Benečani izdelali kopije in jih postavili na mesto originalov. Po Napoleonovih vojnah so konje dobili nazaj v Benetke (1815), vendar na baziliki še vedno stojijo kopije, originali pa so shranjeni v galeriji v baziliki (vstopnina 5 €). Na vrhu pročelja stoji še podoba sv. Marka in angelov.

Vstop v baziliko je brezplačen, je pa treba kar dolgo čakati. Več o odpiralnem času in druge informacije lahko najdete na povezavi.

V baziliko se lahko pride malo hitreje z naslednjim trikom. V stavbi levo od bazilike lahko nekaj nesete v ”garderobo” (npr. nahrbtnik, jakno). Dobili boste listek in s tem listkom greste do glavnega vhoda, kjer lahko preskočite vrsto. Ne vem zakaj vas kar spustijo naprej, ampak ni greh poizkusiti. Tla v baziliki so polna okrasnih marmornih mozaikov, celoten strop je pokrit z zlatimi mozaiki. Medtem, ko si boste ogledovali strop, bodite pozorni na valovita tla – le ta so neravna zaradi konstrukcije bazilike, ki stoji na lesenih kolih.

Campanile San Marco (Zvonik sv. Marka)

Zvonik sv. Marka, visok 98,60 m, je najvišja stavba v mestu. Ker je bil njegov vrh obložen z bronom, je lovil sončne žarke in služil kot svetilnik za pristanišče. Statusni simbol mesta je bil originalno zgrajen v 11. stoletju, vendar se je leta 1902 (po 990 letih) po nekaj opozorilnih pokih zrušil pod svojo težo. Usodni so bili slana voda, veter, dež, udari strele…20 m globoki temelji niso vzdržali. V katastrofi je umrla samo ena mačka, na srečo tudi bazilika in Doževa palača nista bili poškodovani.

Deset let kasneje so na njegovem mestu zgradili kopijo, otvoritev je bila ravno na tisočo obletnico začetka gradnje originalnega stolpa. Nov stolp je 600 ton lažji s 1.000 dodatnimi stebri v temeljih. Vanj se vstopi skoti čudovito logetto, leta 1962 pa so ga nadgradili tudi z dvigalom. Le to vas popelje do galerije, z vrha pa je čudovit panoramski razgled na Benetke, laguno, v jasnih dneh tudi na Alpe (vstopnina znaša 8€).

Colonna di San Marco e San Teodoro (Stebra sv. Marka in sv. Teodorja)

Če se mimo zvonika sprehodite do morja, boste na trgu Piazzeta zagledali dva stebra, posvečena svetnikom mesta. Stebra sv. Marka in sv. Teodorja ponazarjata uradni vhod v Beneško republiko. Poleg tega so tu včasih potekale usmrtitve obsojenih zločincev. Sv. Teodor je sicer stari svetnik mesta, ki so ga leta 828 zamenjali s sv. Markom (ker je imel prevelik vpliv Bizanca).

Podoba sv. Marka je največja in najtežja, saj tehta več kot 3 tone. Svetu simbolizira moč republike. Sv. Teodor stoji na Egipčanskem svetem krokodilu in je poznan po tem, da je zažgal tempelj grške boginje Cibele in bil posledično žrtvovan.

Knjižnica (Libreria Marciana) je bila zgrajena med leti 1537 – 1588, kot zahvala kardinalu Bessarione za kolekcijo okoli 750 starih rokopisov, ki jih je podaril republiki. Danes se v stavbi nahaja narodna knjižnica Marciana z okoli 750.000 knjigami. Notranja dvorana je najlepša soba v Benetkah, saj na stenah visijo bogate zbirke številnih slikarjev.

Drugi most na Canal Grande je Ponte di Rialto (Most Rialto), ki ponuja pogled na najlepšo vodno ulico na svetu. Ob samem kanalu je več kot 170 prelepih palač.

Ta del mesta v bližini mostu, je najstarejši del mesta in nekdaj središče Beneške trgovine. Prvotno je bil tu leta 1181 zgrajen plavajoči most, leta 1250 pa lesen most z dvižno sredino (da so pod njim lahko plule večje ladje). Preden je bil zgrajen današnji most, se je stari dvakrat zrušil (1444 in 1524) – obakrat pod težo ljudi med regatami na Canal Grande.

V bližini mostu se nahajajo razne stojnice trgovine, restavracije in kioski s hrano. V Benetkah vam ravno ne priporočam da se usedete v gostilno (sploh če bolj šparate, tako kot midve), najbolje je da samo vzamete nekaj za pojesti v roke in hodite dalje. Midve sva tako kupili vsaka en velik kos pice za 2,50€. Na katamaranu so nam ponudili tudi možnost kosila v Benetkah – vsa ta leta nazaj smo z dedkom in babico izkoristili to možnost in hrana je bila res odlična. Edino to sedenje vam vzame veliko časa, med katerim bi si lahko raje ogledovali Benetke (no, vsaj midve sva tako razmišljali in nama en dan ni bilo težko potrpeti brez pravega kosila).

Po teh ulicah je tudi polno malih skritih trgovinic s spominki – ročna dela, maske, muransko steklo. Ulice v Benetkah so res pravi labirint, tako da sva si pomagale z navigacijo na telefonu…ki naju je pripeljala v neko zakotno ulico, kjer so se zbirali malo bolj sumljivi ljudje. Nisva bili edini turistki, ki naju je pripeljalo v to ulico, tako da sva se samo spogledali s parom za nama, vsi smo se nasmehnili in ubrali drugo pot.

Samo malo dol iz trga, na Bacino Orseolo, se nahaja Hard Rock Cafe Venice. Če ste že brali kakšnega od mojih prispevkov veste, da vedno obiščemo Hard Rock Cafe, v  katerem koli mestu že smo. Pa ne samo zato, da si ogledamo najrazličnejše razstavljene predmete slavnih glasbenikov…tukaj se gre vedno lahko brezplačno na WC. V Benetkah res ne vem, kje bi šli lahko drugje na toaleto, razen če se usedete v kakšno restavracijo. Tako da ja, midve sva se izmuznile sem.

Katy Perry je tu pustila svojo obleko, Madonna dvodelni komplet, Keith Richards pa svoj brezrokavnik. Manjkala niso tudi glasbila in oblačila drugih znanih glasbenikov.

Palazzo Ducale di Venezia (Doževa palača)

Doževa palača je tipična gotska palača v Benetkah, v kateri je prebival beneški dož. Stavba, ki jo vidite danes, je bila zgrajena med letoma 1309 in 1424. Lokacijo za veliko reprezentativno palačo in sedež vladavine se je iskalo že od leta 810. Pri gradnji palače so se v 12. stoletju odločili za arabsko-bizantinski slog z beneškimi motivi, skozi stoletja se je stalno spreminjala. Številni požari so uničili dragocena dela slikarjev, obnavljali so jo in povečevali…na koncu jim je le uspelo združiti vse pomembne funkcije v eni stavbi: Doževa rezidenca, sedež uprave, sodišče, orožarna, kaznilnica in konjušnica.

Palača je pravokotne oblike z notranjim dvoriščem, spominja na ”kačo, ki grize lasten rep”. Vstopnina znaša okoli 20 €. Zanimivo je tudi to, da palača nima nobenega obzidja – Benečani so se počutili tako močni in nedotakljivi, da niso postavili nobenih obrambnih zidov. S tem so svetu kazali svojo moč.

Pri tako veliki stavbi bi mogoče pričakovali debele nosilne stebre – namesto tega je v pritličju 35 lokov, nad njimi pa balkon s 70 arkadami okoli prvega nadstropja. Le ti spominjajo na okrašeno krono in zdi se, da palača stoji na tankih nogah in kljubuje težnosti. Vse skupaj ustvarja videz zračnosti, prostornosti in svetlobe, stebri pa so vkopani 40 m v zemljo in stojijo na ogromnih blokih iz istrskega kamna. Vsi stebri v pritličju in 1. nadstropju so iz belega marmorja, le dva sta roza barve (1. nadstropje, 9. in 10. če štejemo od cerkve). Z njima je označeno mesto, s katerega je dož opazoval ceremonije, z istega mesta so naznanjali smrtne kazni in razstavili trupla kriminalcev.

Glavni vhod v Doževo palačo (Porta della Carta), se nahaja ob cerkvi sv. Marka. Na obeh straneh je okrašen s skulpturami kardinalov. Skozenj je vidno tudi Stopnišče velikanov – poimenovano po kipih bogov Marsa in Neptuna, ki prikazujeta simbolično nadvlado Beneške republike na kopnem in na morju. Na vrhu stopnišča so včasih kronali dože.

Na notranjem dvorišču najdete dva najlepša beneška vodnjaka (Vere da pozzo). Legenda pravi, da se boste ponovno vrnili v Benetke, če v vodnjak vržete en kovanec. Če v vodnjak vržete dva kovanca, se boste poročili z izbrano osebo…če vržete tri, pa sledi ločitev.

Zapori v Doževi palači

Vendar v Doževi palači ni bilo vse sijajno. V palači so bili tudi zapori, razdeljeni na dve vrsti: pozzi in piombi.

Pozzi so se nahajali na zadnji strani palače, od kanala so jih delile lesene stene. Vse celice so bile pod gladino morja, zato jih je včasih zalila voda. Pogoji so bili nevzdržni: smrad, vlaga, tema. Zapori so bili namenjeni najhujšim morilcem in kriminalcem. Na smrt obsojenim naj bi omogočili še eno možnost rešitve: če bi obšli četrti steber na zunanji strani Palače brez, da padejo v morje, bi jim kazen spremenili iz smrtne v dosmrtni zapor. Nikomur ni uspelo.

Politični zaporniki in tisti, ki so čakali na sojenje, so bili zaprti v piombi. Na podstrešju je bilo 7 celic  s svinčeno streho (piombo=svinec). Zaradi svinčene strehe so bile temperature poleti izjemno visoke, pozimi pa nizke. Vseeno lahko rečemo, da so bili to ”srečni” zaporniki. Lahko so prinesli svojo posteljo, knjige in oblačila. Celice so jim redno čistili, hrano pa so jim pa za njihov denar lahko prinesli od zunaj. Vsakodnevno so jih peljali tudi na sprehod izven celice.

Zelo zanimiva je tudi zgodba o pobegu legendarnega ljubimca in osvajalca ženskih src. Giacomo Casanova je bil zaradi posedovanja knjig o spiritualizmu zaprt v piombih. Neke noči mu je uspelo razbiti leseno ogrodje strešne konstrukcije, odmaknil je svinčeno ploščo in se po odtočni cevi spustil v notranjost Palače. Od tod mu je vrata na svobodo odprl paznik, misleč, da je pisar. Pred pobegom v Pariz naj bi si privoščil še zadnjo kavo v Caffe Florian!

 Poleg Doževe palače so v letih 1589 – 1616 zgradili nove zapore. Edini vhod v palačo je bil Most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri), ki se nahaja v drugem nadstropju Doževe palače. Dvorano pravice  neposredno povezuje z zapori. Ime je dobil po prispodobi za ”zadnji vzdihljaj” svežega zraka, preden so zapornike odpeljali z zapor. Most prečka kanal Rio di Palazzo.

Pri vožnji z gondolo po Canalu Grande sva si dobro ogledali cerkev Santa Maria della Salute iz 16. stoletja. Ker je bila zgrajena med hudo epidemijo kuge, ki je pobila skoraj tretjino prebivalstva, je cerkev danes splošno znana kot Salute. Sicer se nahaja na ozkem polotoku, ki deli bazen Sv. Marka na sva manjša kanala: Canal Grande in Canal Giudecca. Kljub temu, da v mestu velja za manj pomembno cerkev, je še vedno ena od najbolj fotografiranih cerkva v Italiji. Pod njo se nahaja 1 milijon lesenih kolov.

Na koncu sva se sprehodili še ob obali, od Doževe palače naprej, po Riva degli Schiavoni (v smeri proti parku Parco delle Rimembranze). Zanimivo je bilo opazovati ves promet na vodi – od gondol do velikanskih križark.

Sprehodili sva se čez številne mostove, si ogledovali stojnice in različne majhne trgovinice.

Seveda so prodajali tudi verižice iz muranskega stekla – popolnoma iste, kot smo jih me v Rimu kupovale za 1€!!! Tukaj so jih prodajali po 6€ in mislim, da je vsem takoj jasno, da ni šlo za original.

Muransko steklo so v Benetkah prvotno izdelovali na otoku Murano. Znano je predvsem po svoji barvitosti in spretnosti izdelave, saj so steklarski mojstri tehnike izdelave stekla izpopolnjevali skozi stoletja. Benečani slavo muranskega stekla zagotovo dolgujejo Orientu, saj so bile Benetke pogosto v stiku s kralji iz Egipta, bizantinskega Korinta ipd. Ko sem bila stara 11 let sem bila v prvič v Benetkah in takrat smo obiskali tudi delavnico muranskega stekla Tristar (poleg hotela San Gallo). Zelo zanimivo je bilo videti, kako je mojster v parih sekundah izdelal prelepega steklenega konja. Samo malo je pihnil v steklarsko pipo, zavil s kleščami in konj je bil narejen. Ta konj še danes krasi našo dnevno sobo, obiska steklarne pa se še danes spomnim, čeprav je minilo že kar nekaj let.

Zelo pomembna značilnost mesta so tudi beneške maske – na stojnicah ji boste kot spominke videli na vsakem koraku. Tradicija izhaja iz srednjega veka, beneški karneval je bil kot javni praznik razglašen leta 1296 in sicer kot zadnji dan pred postom. Razcvet je doživel v času renesanse, dogajanje pa je vključevalo različne slovesnosti (ples, cirkusanti, eksotične živali itd.). Z razpadom beneške republike 1797 je propadel tudi karneval, dokler ga niso italijanske oblasti približno 200 let kasneje obnovile.

Največja zelena površina v Benetkah je Parco delle Rimembranze, ki se nahaja na otoku Sant’Elena. Park je posvečen spominu na vojake, ki so umrli v drugi svetovni vojni. Vsako drevo v parku je bilo zasajeno v spomin na žrtev. Park je prepleten s številnimi ulicami, postavljeni so kipi (Verdija in Wagnerja), otroška igrišča, prostori za piknike ipd.

Mostovi v Benetkah

Midve si drugih mostov na Canal Grande žal nisva ogledovali. Drugače se na Canal Grande nahajata še dva mostova. Ponte degli Scalzi (Most bosonogih) je dobil ime po tradicionalnih porokah, kjer sta se zaljubljenca poročila bosa. Po poroki sta si kupila in izmenjala čevlje – udobni čevlji so pomenili možnost srečnega zakona. Ponte della Costituzione (Most ustave) so zgradili leta 2008 v želji, da bi pešcem olajšali pot do železniške postaje.

Ko se boste sprehajali po Benetkah, boste prečkali nešteto mostov. Naj jih omenim le nekaj bolj zanimivih. V 15. stoletju je imela prostitucija v Benetkah pomembno vlogo. Senat je določil del mesta, kjer so ženske lahko ”opravljale svojo dejavnost”. Razkazovale so se lahko v vitrinah, izven vitrin pa samo na mostu Ponte delle Tette (Most ženskih prsi).

Kamniti most Ponte dei Pugni (Most borb s pestmi) je ime dobil po antični tradiciji ”vojne s pestmi”, ki je sedaj že stoletja opuščena. Prebivalci iz dveh različnih delov mesta so se pretepali na mostu – cilj je bilo poriniti nasprotnika v kanal pod mostom. Ker je bil običaj preveč nasilen in se včasih končal celo s smrtnim izidom, so ga v 11. stoletju prepovedali. Če dobro pogledate, boste v istrskem kamnu videli odtise nog, kjer so se bitke običajno začenjale.

Ponte del Paradiso (Nebeški most) se nahaja na koncu ulice “Calle del Paradiso“. Kako sta ulica in most dobila ime, ni znano. Verjetno so mu tako ime dodelili zaradi praznika na veliki petek, ko so ulico okrasili in je izgledala ”nebeško”. Ponte dei Tre Archi (Most treh lokov) je prepoznaven po strukturi treh lokov, poleg mostov čez Canal Grande pa je eden od glavnih mostov v Benetkah. Ponte delle Guglie (Most stebrov) je edini most v Benetkah, ki ga krasita dva ošiljena kamnita stebra, vsak na svojem koncu.

Ponte della Liberta (Most Svobode) je od leta 1848 povezava Benetk s kopnim, razteza se  čez 3.850 m dolgo močvirnato laguno. Zgrajen je bil v dveh fazah, za dve različni prevozni sredstvi. Za potrebe Avstro-ogrske Železnice so zgradili Želežniški most. Zgrajen je bil še most za cestni promet, ki so ga odprli leta 1933. Čez ta most se lahko z avtom pripeljete do pregrešno dragih parkirišč (cca. 22 € na dan) – ko avto pustite na parkirišču, morate ključe pustiti varnostniku. To je torej še eden od načinov, kako priti do Benetk, jaz še vedno prisegam na vožnjo s katamaranom.

Omeniti je potrebno tudi  Židovsko Gheto v Benetkah, ki se nahaja na severnem delu mesta v Sestiere Cannaregio. Leta 1516  so Benečani omejili svobodo Židom v mestu – izven geta so se lahko zadrževali samo podnevi, prepovedali so jim tudi gibanje med krščanskimi prazniki. Ta predel mesta je bil z ostalimi Benetkami povezan z dvema mostovoma, na katerih so še danes vidni sledovi železnega okovja, s katerim so zapirali prehod iz geta v ostali del mesta. Leta 1797 je Napoleon Bonaparte zrušil zapornica in Židom dovolil življenje po celem mestu. Med 2. svetovno vojno so iz Benetk deportirali 200 Židov, nazaj se jih je vrnilo le 8.

Midve sva se do pristanišča S. Basilio spet odpravili kar peš – pred vstopom na katamaran pa so nas pregledali huje kot na letališču. Na krovu smo imeli bife, kjer se je dalo kupiti najrazličnejšo hrano in pijačo, iz Pirana pa naju je avtobus spet lepo pripeljal do Izole.