Gensko spremenjena hrana – ali je res tako nedolžna?

Polemik o tem, ali so gensko spremenjeni organizmi varni za naše zdravje in okolje ali ne, je nešteto. Zagovorniki trdijo, da je gojenje GS rastlin velik napredek, nasprotniki opozarjajo na ogrožanje biotske raznovrstnosti ter nevarnost za zdravje ljudi.

Gensko spremenjeni organizmi (GSO) so živi organizmi, katerih genski zapis je prirejen tako, da so jim dodane nove lastnosti, ki jih drugače ne bi imeli. Pod gensko spremenjeno hrano (GSH) štejemo vse produkte v živilsko-pridelovalni industriji, ki so narejeni iz gensko pridelanih rastlin, ali vsebujejo gensko spremenjeno živilo v določenem odstotku. Če živali uživajo gensko spremenjeno krmo, se njihovo meso, mleko in vsi produkti, ki so iz tega nastali, štejejo kot GS hrana.

Začetek GSO

Gensko spremenjena hrana je zgodovinsko gledano zelo sodoben pojav. Raziskave na področju gensko spremenjenih organizmov so iz ameriških laboratorijev prvič prišle v javnost šele ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja. Reaganova administracija se je trdno odločila, da bo Amerika na področju gensko spremenjenih organizmov država številka ena na svetu in je v sodelovanju z družbo Monsanto in drugimi zasebnimi družbami potihoma pripravljala teren ter razvijala gensko spremenjene proizvode (Engdahl, 2008: 3–4).

Prodor in začetki genetskega inženiringa segajo v leto 1953, ko sta molekularni biolog James D. Watson in fizik Francis Crick odkrila zgradbo DNK. S tem so se odprla vrata genski revoluciji, ki je danes že dodobra spremenila naš svet. V zgodnji fazi množičnega genskega inženiringa so se le redki ljudje zavedali možnih posledic, saj je bil s tem procesom seznanjen le ozek krog znanstvenikov. Ti so bili financirani od skladov, med kateri  je imel najpomembnejšo vlogo Rockefellerjev sklad iz New Yorka (Engdahl, 2008: 6).

Nastanek GSO

Gensko spreminjanje neke rastline ali organizma pomeni vgradnjo tujih genov v primarno rastlino ali organizem, na primer bombaž ali sojo, s čimer spremenimo njihovo gensko zasnovo. Pri navadni reprodukciji teh rastlin ali organizmov do takšnih sprememb ne more priti. Do sedaj so v poljedelstvu uporabljali hibridizacijo in selektivno gojenje in tako vzgajali nove pridelke, ki so bili prilagojeni razmeram za rast v določenem okolju.

Vgradnja tujih genov poteka »dobesedno z genskim »topovskim« obstreljevanjem rastline s tujo bakterijo ali delom DNK, kar spremeni njene genske lastnosti« (prav tam, 7). Genski inženiring se od tradicionalnih metod gojenja rastlin in živali razlikuje v pomembnih vidikih, saj v tem primeru gene enega organizma izolirajo in jih kombinirajo z geni drugega organizma, pri čemer vsak od organizmov pripada svoji vrsti. Zaradi hitrejše proizvodnje organizmov so naknadno odstranili tudi zahtevo po razmnoževalni kompatibilnosti. To je pomenilo, da so morali kmetje, ki so začeli s pridelavo gensko spremenjenih rastlin, kupovati hibridno seme za vsako žetev posebej, če so hoteli imeti dober donos, saj je z razliko od normalnega semena imelo hibridno seme zaščito proti razmnoževanju. To jih je naredilo povsem odvisne od podjetij, ki so ta semena proizvajala in prodajala (Engdahl, 2008: 130).

Ekvivalentne rastline

Leta 1992 je ameriški predsednik George H. W. Bush določil, da so gensko spremenjene rastline in hrana »v bistvu ekvivalentni« tradicionalnim rastlinam istih sort, kot so na primer koruza, soja, riž, bombaž, itd. Doktrina »ekvivalenten« pridelek je bila središče revolucije GS organizmov. S tem so trdili, da se GS pridelke lahko smatra za enake navadnim pridelkom, saj so tako po izgledu kot okusu, kemijski zgradbi in hranilni vrednosti enaki naravnim pridelkom. To doktrino so si izmislili predvsem kot izgovor, da ni bilo potrebno sprejeti novih zakonov, ki bi zahtevali dodatne biokemijske in toksikološke raziskave. S tem so zanemarili bistvene spremembe v notranji kakovosti in lastnostih GS rastlin. Frazo »v bistvu ekvivalenten« so si izmislila podjetja kot je Monsanto in druge družbe, ki so imele od tega enormne dobičke, hkrati pa so s tem navduševale tudi agrarne velikane, saj so jim omogočale bistveno večji pridelek (prav tam, 6–8).

Busheva vlada je tudi sklenila, da so Ministrstvo za kmetijstvo, Agencija za zaščito okolja (orig. Environment Protection Agency, EPA), Uprava za hrano in zdravila (orig. Food and Drug Administration, FDA) ter nacionalni inštitut za zdravstvo (orig. National Institute of Health, NIH) sposobne oceniti tveganja pri uvajanju izdelkov GSO. Pri tem nobena od njih namenoma ni imela jasno določenih zadolžitev (Engdahl, 2008: 5). Dr. Henry Miller, ki je bil med leti 1979 in 1994  odgovoren za biotehniške zadeve pri FDA je za New York Times povedal, da so »na tem področju vladne agencije ZDA naredile natanko to, kar je od njih želel in zahteval veliki agrobiznis«.

Prvo GS živilo

»Prvo gensko spremenjeno živilo, ki se je začelo na veliko prodajati na tržišču, je bilo mleko, ki je vsebovalo rekombinantni Bovinov rastni hormon, znan kot rBGH« (prav tam, 8). Družba Monstanto ga je prodajala pod imenom posilac in zatrjevala, da bodo z rednim doziranjem omenjenega hormona krave povečale svojo mlečnost za 30 %. A s spodbujanjem mlečnosti se je v telesih krav sproščal še en hormon (IGF-1), ki ureja kravji metabolizem ter vzpodbuja delitev celic v živalih ter celično odmiranje.

Med najglasnejšimi znanstveniki, ki so opozarjali na nevarnost uživanja tega mleka, je bil dr. Samuel Epstein, ki je opozoril na kancerogene snovi ter povezavo med hormonom IGF-1 ter nastankom raka pri ljudeh, ki se lahko pojavi po nekajletni izpostavljenosti temu izdelku. FDA je te kritike seveda zavrnila, pri tem pa uporabljala podatke, ki jih je dobivala od družbe Monsanto. Leta 1994 je FDA odobrila prodajo mleka, ki vsebuje rBGH ter na embalaži namerno opustila ta pomembni podatek zato, da se potrošniku ne bi bilo treba niti malo bati, da sebe in svoje otroke izpostavlja nevarnostim.

Ameriška vlada je kasneje šla še dlje, saj so, potem ko so podgane, katerim so dajali Monsantov posilac, zbolele za levkemijo in so se jim pojavili tumorji, spremenila Zakon o čisti hrani in zdravilih tako, da se je brez opombe na deklaracijah živil omogočilo prodajo vseh tistih izdelkov, ki povzročajo raka pri laboratorijskih živalih (prav tam, 11).

Najpogostejše GS rastline

Tarče genskega spreminjanja so najpogosteje tržno najzanimivejše in najpogosteje uporabljene kulturne rastline kot so soja, koruza, bombaž, krompir in ogrščica (Miklavčič, 2000: 10). Prva in največja pridelovalka gensko spremenjenih rastlin je Amerika, ki pridela več kot polovico GS pridelkov. V povezavi z ameriško družbo Monsanto so dosegli monopol nad prodajo in gojenjem GS rastlin. Prihodki podjetja so leta 2010 znašali že slabih 15 milijard dolarjev. Leta 1992 so bile ZDA edina država na svetu, v kateri je bila dovoljena vzgoja GS rastlin, do leta 1999 pa je to število naraslo na dvanajst držav. V Kanadi, Argentini in ZDA se nahaja kar 98 % svetovnih poljskih površin z GS posevki (prav tam, 11). Po letu 2004 pa je tudi Evropska komisija pod pritiskom Svetovne trgovinske organizacije (STO) dovolila pridelovanje GS rastlin v vseh državah članicah Evropske Unije (Engdahl, 2008).

Zagovorniki vs. nasprotniki GSO

Zagovorniki genskega inženiringa trdijo, da bomo z razvijanjem novih, naravnih učinkovin, kot so na primer encimi, zmanjšali porabo energije in razbremenili okolje ter povečali produktivnost kulturnih rastlin. Številni okoljevarstveniki temu nasprotujejo z argumentom, da je sobivanje klasičnih in gensko spremenjenih rastlin nemogoče, ker se med seboj okužijo ter tako ogrožajo gensko dediščino številnih vrst (Miklavčič, 2000: 8).

Proizvajalci gensko spremenjene prehrane trdijo, da je njeno uživanje povsem nenevarno za človeka, saj lahko GS hrana pride na trg le takrat, ko je znanstveno ugotovljeno, da ne bo škodovala zdravju potrošnika. Zgornji podatki takšne navedbe oziroma zatrjevanja demantirajo, poleg tega se poskusi trenutno izvajajo le na podganah in drugih živalih, takšne poskuse pa izvajajo natanko tista podjetja, ki GS hrano tudi proizvajajo.

Watson (2007: 179–181), velik privrženec gensko spremenjene hrane pravi, »da je nič manj kot neumno, če gensko spremenjeno hrano prikazujemo kot nevarno in se zato sami prikrajšamo za prednosti, ki bi jo od nje lahko imeli. […] V sedanji razpravi bi se bilo dobro spomniti, kaj je pravzaprav v igri – zdravje lačnih in ohranitev naravnega okolja.«

Pri tem citatu ne moremo mimo dejstva, kako absurdno zavajajoča je njegova izjava. V zadnjih 40-tih letih se je število svetovnega prebivalstva resda povečalo za 90 % a se je hkrati s tem povečala tudi količina hrane na prebivalca za 25 %. Ob milijardi lačnih ljudi bi se nam zgornja trditev zdela smiselna, če ne vi vedeli, da lačni postajajo še bolj lačni zaradi vojn in predvsem zato, ker je svetovna proizvodnja prehranskih surovin v rokah peščice velikih korporacij, ki delujejo v okviru globalne ekonomije (Miklavčič, 2000: 9). Podatki in raziskave kažejo, da ima v razvitem svetu več kot tretjina ljudi prekomerno telesno težo in da se leto uniči meč milijonov ton hrane, medtem ko druga polovica sveta strada. Utopično bi bilo potem sklepati, glede na zgoraj pokazano politiko delovanja ameriške vlade in vladajočih korporacij z gensko spremenjenimi organizmi kot je Monsanto, da bo pridelava gensko spremenjene hrane rešila globalno lahkoto.