Družina v postmoderni družbi

Družina kot osnovna celica družbe ostaja najpomembnejši element vsakega človeka. Z rojstvom jo ustvari, v njej živi, ustvari svojo in skrbi za potomstvo, ki bo osnova za rojevanje nove. Sodobna družina se v primerjavi s preteklostjo kreira na nov, moderen način. Če je včasih nuklearna družina pomenila vse, so danes tipične enostarševske ali družine s čim manj otroki.

Družina

Družino definiramo kot skupino oseb, ki živi v skupnem gospodinjstvu in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba ter je med seboj povezana v zakonsko zvezo ali s kohabitacijo in starševskim razmerjem (Nowwotny, Fux, Pinnelli, 2004, 28).

Brownova (1992, 210–212) tipologija družin je v zadnjem desetletju tista, ki je bila v socioloških raziskavah družine zelo pogosta. Razvršča jih na:

• jedrne družine (družine dveh ali več staršev);
• klasične razširjene družine (vertikalno in horizontalno razširjene družine, sestavljene iz več jedrnih družin, ki jih povezuje sorodstveno razmerje in strnjena lokacija bivanja);
• modificirane razširjene družine (družine, ki so geografsko ločene, vendar vzdržujejo redne sorodniške stike in si nudijo vzajemno oporo);
• enostarševske družine;
• reorganizirane družine (ponovno vzpostavljene družine oziroma družine, v katerih je vsaj eden od staršev socialni, ne pa tudi biološki starš).

Idealno tipska podoba nuklearne družine, o kateri je pisal klasik funkcionalistične sociologije T. Parsons, obsega poročeni par (zaposlenega očeta, mater gospodinjo) in njuna otroka, danes pa predstavlja manj kot 20 % vseh družin v Evropi (Muncie, Langan, 1997, 11).

Družina skozi zgodovinska obdobja

Družina v postmoderni družbi

V slovenski postmoderni družbi vse bolj ugotavljamo, da je nujno potrebno posvetiti posebno pozornost ženskemu vprašanju v smislu njene (nad)poprečne uspešnosti. Položaj žensk se je, posledično tudi zaradi družbenih, političnih in predvsem ekonomskih sprememb, v 90-letih prejšnjega stoletja, precej spremenil. Do tega je pripeljala tudi želja in potreba žensk, ne-le po enakopravnosti, pač pa v naporih po preseganju idealne podobe ženske kot (in zgolj le) matere in žene, ki je kljub pluralnosti družinskih procesov in odnosov še vedno preveč biološko determinirana. Tako lahko, kljub intenzivnim družbenim spremembam v pojmovanju zastavljenega problema, ugotovimo, da se vloga ženske v sodobni slovenski družbi še vedno največkrat razume kot:

• rojevanje otrok, vloga matere in žene/partnerice,
• njena skrb za družinske člane v institutu gospodinjstva (kuhanje, pospravljanje, šivanje, pranje idr.),
• podrejenost moškemu (tako na privatno-intimni kot delovno-profesionalni ravni) in – – njena izključenost iz nekaterih (tradicionalno moških) poklicev (npr. v prometu, galvanotehniki idr.) in s položajev oblasti oziroma/in centrov družbene moči odločanja.

Haralambos in Holborn (1999, 589) pa trdita, da se navedene posplošitve nanašajo na praktično vsako znano človeško družbo, ki temelji na konceptu androcentrizma. Ena od glavnih vsebin le-tega so etnocentrične predpostavke o naravi, vlogah in družbenem pomenu ženske (v primerjavi z moškim), ki jih v naši kulturi vstavimo v analizo drugih skupin tako, da (ne)posredno predpostavljamo biološko determiniranost razlik med spoloma in asimetrična razmerja med njima. Kljub vsemu pa so (tudi slovenske) ženske skozi civilizacijski razvoj dokazale in vedno znova dokazujejo, da so po svojih sposobnostih enake moškim, da zmorejo prav vsa dela in da lahko prevzamejo najbolj odgovorne naloge v vseh sferah družbenega življenja. Da pojav ni nov, opozarja Boh (1986,72–73), ko ugotavlja, da žensko v to ne sili samo ekonomska nuja, marveč celotno psihosocialno ozračje, da se izobražuje, sprejema vedno nove dolžnosti v poklicu in družbenem življenju. Na drugi strani pa si, vpeta v svoje tradicionalne vloge, brez večje pomoči družinskih članov in širše skupnosti nalaga bremena, ki jim ni in jim ne more biti kos, zato marsikdaj preobremenitev ogroža njeno zdravje ter socialne in še posebej družinske odnose (Bezenšek, 2004, 659).

Postmoderna družina

Izraz postmoderna družina je prvič uporabila J. Stacey v svoji odmevni etnografski analizi življenja družine v Silicijevi dolini – v knjižni obliki »Brave New Families: Stories of Domestic Upheaval In Late Twentieth – Century America« (1990).

Če razumemo družino v postmodernosti kot (radikalno) različno od moderne (nuklearne) družine (še posebej pa od ideološke predstave o moderni nuklearni družini), potem je odgovor pritrdilen: da, lahko govorimo o postmoderni družini, saj (predvsem statistični) podatki kažejo, da je družinsko življenje v postmodernosti v veliko segmentih drugačno od tistega v modernosti.

Družina ima dva vidika – je objektivna družbena entiteta in tudi entiteta, ki jo stalno soustvarjajo posamezniki. Prav družina je tista družbena institucija, kjer se posameznikova sposobnost produkcije realnosti oziroma družinskih praks najbolj izrazi, saj je družina družbeno percipirana (vsaj navidezno), v celoti prepuščena posamezniku; kot privatni milje, v katerega »tujci« nimajo vstopa. Ravno družbena zaprtost oziroma omejenost družine je tista, ki dovoljuje družini (oziroma posameznikom v njej), dobršno mero samostojnosti pri ustvarjanju in spreminjanju družinske realnosti, kar z drugimi besedami pomeni, da družina ni zgolj institucija, ki se spreminja le z zunanjimi vplivi.

Družina torej ni zgolj pasivni objekt, ki se spreminja pod vplivom širših družbenih sprememb, ampak dejavnik, ki v razmerje z družbenim okoljem vstopa tako, da ga spreminja, a se nanj tudi adaptira in s tem spreminja. Zdi se, da posameznikova vloga pri ustvarjanju družinske zasebnosti prihaja do izraza bolj kot kadarkoli prej. Seveda ne trdimo, da je družinsko življenje postalo imuno na vplive okolja ali da gre za spreminjanje v relativno pluralizacijo, ki bi bila popolnoma neodvisna od zunanjih družbenih vplivov in v popolni domeni individualnih preferenc in izbir. Vendarle se zdi, da so vsaj možnosti posameznikov pri ustvarjanju družinske realnosti vedno bolj družbeno odprte (Švab, 2001, 53–56).

Za postmoderne družbe ob prehodu v tretje tisočletje je značilen silno paradoksalen odnos do nasilja in neželenih oblik vedenja in družine kot institucije in temeljne družbene skupine življenja ljudi, ki se ukvarja z zadovoljevanjem posameznikovih primarnih pa tudi sekundarnih in nemalokrat celo terciarnih potreb.

Čeprav različni avtorji že dalj časa opozarjajo, da se družina »nahaja v krizi«, prav družina v slovenski kot tudi evropski postmoderni družbi za vedno več ljudi postaja glavna vrednota (Rus in Toš, 2005). Številni dogodki v družinah, žal, teh vrednostnih opredelitev ne izražajo.

Drugi vzrok krize družinskega življenja pa je iskati v spremenjenih vlogah družinskih članov. Predvsem v spremenjeni vlogi ženske in matere, ki je bila po tradiciji temeljna opora in ki je še vedno (vse preveč) biološko determinirana. Z njeno zaposlitvijo, se po mnenju mnogih avtorjev, težave v družini le še stopnjujejo. »Zelo prodoren sistem vrednot prepričuje ženske, da morajo svoje družinske odgovornosti in dolžnosti opravljati vestno ali pa jim bo »spodletelo kot materam in ženam» (Haralambos, 1999, 450). Ženske, ki nasprotujejo tradicionalnim vlogam žensk v družini, tvegajo, da jih bodo v te vloge prisilili. Heidensohnova (1985) tako navaja, da je pretepanje žensk dejansko obramba patriarhalne oblasti. Kljub temu pa ugotavljamo, da je prehod v postmodernost povzročil ne le porast individualnih želja ženske in matere, ampak tudi spreminjanje konteksta in poteka tako družinskega življenja in vloge ženske in matere v njem; spremenile pa so se tudi vloge moškega in očeta ter otroka. V tem smislu so zelo razveseljive ugotovitve (Bezenšek, 2004, 660), da delež uspešnih poslovnih žensk, ki so obenem tudi matere in žene/partnerice, v slovenski postmoderni družbi kaže na to, da jim kljub karieri uspeva usklajevati zastavljena poslanstva. Ekonomska neodvisnost žensk pa je povzročila tudi večjo družinsko neodvisnost in manjšo (ekonomsko) prikrajšanost vseh družinskih članov (Bezenšek, 2006).

Družina v Sloveniji danes

V Sloveniji se – podobno kot drugod – s statističnim spremljanjem gospodinjstev in družin ukvarja Statistični urad Republike Slovenije, večina raziskovanja pa poteka na inštitutih in raziskovalnih centrih posameznih fakultet.

Tematike raziskovalnih poročil, monografij in člankov strokovnjakov in strokovnjakinj s Fakultete za družbene vede so raznolike: konceptualizacija družinske politike, integracijski odnosi in odnosi med spoloma, spolna struktura zasebnosti, tipologije družin, socialne mreže in socialne opore družin, kakovost življenja družin, usklajevanje družinskega življenja in zaposlitve, spolne hierarhije, rodnost, »novo očetovstvo« in starševstvo.

Za družino sodobnega časa je značilno, da otroci v njej ostajajo mnogo dlje kot v preteklosti (do 30 leta starosti ali dlje). Za samostojnost se torej mladi odločajo kasneje, s tem pa tudi ustvarjanje družine. Te niso več tipične, saj je veliko nevezanih partnerjev, ki si jo ustvarijo. Poroka ne ostaja več prioriteta, saj je skupno življenje mladih v tempu, ki ga živijo, dovolj za ohranjanje pristnih odnosov in skrbi za otroke. Partnerja vedno več časa posvečata karieri, dom postaja zatočišče in vsakodnevno pribežališče po naporih, ki jih doživljata na delovnem mestu.

Istospolne partnerske zveze postajajo javno priznane, kar samo še  dodatno zahteva od družbe kot celote, da sprejema tudi različne za enake. Menim, da pogoj za srečo v družini nista partnerja ločena po spolu, temveč medsebojno razumevanje, spoštovanje in odnos, ki naju temelji na pristnosti, kulturi in spoštovanju.

Družina v postmoderni slovenski družbi ima svetlo prihodnost. Zanjo naj poskrbijo partnerji, starši, inštitucije in država. Zadovoljen, srečen človek bo ustavil temu primerno družino, s tem pa tudi odnose in vzdušje v njej.

Literatura:

Družbena vloga matere po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze, Magistrsko delo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, 2009.

Mag. Bojan Macuh, sociolog