Otroke tepite po debelih delih kože

Tam, kjer je debela koža na telesu otroka (ta je zagotovo predvsem na zadnji plati), je po mnenju znanega psihoterapevta Zorana Milivojevića najbolj primerno mesto za udarce in to ne kakršnekoli, temveč »vzgojne udarce«. Po njegovem mnenju ne gre za fizično nasilje, temveč le za telesno kaznovanje. V svojem argumentiranju propagiranja telesnega nasilja nad otroki pozabi pojasniti, zakaj je najbolj primerna debela koža za pretepanje otroka in zakaj telesno kaznovanje ni nasilje (ker pri tem ne omenja niti enega samega avtorja ali raziskave s katero bi strokovno argumentiral svoje trditve, je jasno, da gre za njegove subjektivne teorije in predsodke). Otrokovo telo namreč ne loči med telesnim kaznovanjem in nasiljem, pa tudi z etičnega vidika je pretepanje nekoga, ki je šibkejši in se nima možnosti braniti, sprijeno.

Človek z vsaj malo humanističnega občutka, ne more verjeti, da si nekdo, ki se ima za psihoterapevta, kot  Zoran Milivojević, na posvetu o vlogi žrtve in storilca na Brdu (4. In 5. Aprila 2013), ki je bil namenjen tožilcem in policistom, z vso resnostjo predava o nujnosti telesnega kaznovanja otrok, ki naj bi bilo izraz avtoritete. Te trditve so ne le arhaični ostanki strupene pedagogike, temveč so nekaj podobnega, kot, če bi trdili, da je pod določenimi pogoji spolna zloraba otrok s strani duhovnika, starša ali družinskega prijatelja, normalna, sprejemljiva in celo koristna. To je tudi nekaj podobnega, kot če bi trdili, da je bil holokavst na določen način koristen za človeštvo, ker je zmanjšal število svetovnega prebivalstva in židov, ki jih mnogi še vedno vidijo, kot največje zlo. Milivojević si celo šteje v čast, da je upal javno povedati na glas, da je lahko koristno tepsti otroke, morda bo nekoč povedal tudi, da je Hitler naredil veliko koristnega za svet. Ali pa da je Milošević naredil veliko dobrega za srbski narod.

Novinarka Alma Sedlar je o tem dogodku napisala članek, ki ga je naslovila z nasvetom in besedami samega predavatelja: »Otroke tepite po debelih delih kože«. Gospod sicer tudi prizna, da je bil sam kot otrok pogosto tepen s strani očeta, čeprav se tega kako se je takrat počutil (ponižanega in jeznega), niti sam ne spomni več. Izgubil je stik s svojimi čustvi kar je značilnost vseh odraslih, ki prenašajo zlorabe iz lastnega otroštva na nove generacije. Tipično a nadvse škodljivo je, da jih niti ne spoznajo in priznajo, kot zlorabe.Sedlarjeva sicer piše o tem , da je po predavanju o vzgojni koristnosti pretepanja, nastala smrtna tišina, kot posledica šoka, ki so ga poslušalci doživeli, ob njegovih blodnjah. Torej so ljudje dobro čutili, da je nekaj narobe s tem, da jim nekdo, ki bi naj bil strokovna avtoriteta, predava take neumnosti. Malo pa je takih, ki so se resnično močno odzvali (pa bi se morali), le Maja Platz iz društva SOS telefon je javno izrazila svoje ogorčenje. Kaj pa vsi drugi strokovnjaki? Morda je bila Vlasta Nursdorfer malo bolj odločna (do uporabe sile nad šibkejšim nima tolerance), društvi tožilcev in policistov sicer nista odobravali telesnega kaznovanja, niso pa se izrazito ogorčeno odzvali na take abotnosti, ki so jih slišali. Pa bi se morali. Predstavnica društva tožilcev si je celo upala posuti še malo soli na rano s tem, ko je povedala, da vsaka klofuta še ni kaznivo dejanje. Seveda ni kaznivo dejanje, to pa ne pomeni, da je sprejemljivo in nadvse čudno je, da predsednica društva tožilcev , ki bi morali biti varuhi otrok pred trpinčenjem, tako ravnanje tolerira.Ali je klofuta kaznivo dejanje, je odvisno tudi od tega koliko zadeve resno vzamemo ( vemo, da če kdo klofne odraslega ga ima ta pravico tožiti). Nek italijanski oče je moral pred nekaj leti v švedski zapor za teden dni, ker je v središču Stockholma klofnil svojega najstniškega sina.

Ta primer kaže na to, da je lahko oseba sicer inteligentna in ima veliko znanja, pa vendar ima popolno slepo pego na lastnem čustvenem področju.  Še enkrat, kot že tolikokrat se je pokazalo, da naše (neizpolnjene) otroške čustvene potrebe prevladujejo nad intelektom. Mi ne zmoremo videti izven ali iznad svojih potreb, ne glede koliko smo pametni. Milivojević  iz tega razloga ne zmore uvideti, da je vsako telesno kaznovanje hkrati tudi telesno nasilje in da so njegovi poskusi narediti razliko med vzgojnim in ne- vzgojnim tepežem, čista strokovna racionalizacija, s katero skuša zanikati nasilje in trpljenje  v lastnem otroštvu, ki ga je moral prenašati od svojega očeta. Ker se s tem ni nikoli soočil, nikoli zavestno obsodil nasilja svojega očeta, ga zdaj skuša celo zagovarjati, kot dobro vzgojno sredstvo. Ni mu jasno, da udarci ne morejo biti nikoli dobri, še posebej, če jih deliš šibkejšim od sebe in da udarci, kakršnikoli ustvarjajo vrline sužnjev in ne svobodnih ljudi. Nasilna avtoriteta, ki jo je predstavljal npr. Milošević, ki je njegov narod popeljal v totalno bedo in samouničenje, je uničujoča avtoriteta, ki je z ubogljivostjo »očetu naroda« bila pripravljena delati grozote, ki jih človeška domišljija ne more niti zaobjeti. Podobno je Hitler s svojim ravnanjem vsemu svetu pokazal, kako je z njim kot otrokom ravnal oče: uničujoče, neusmiljeno, bahavo, perverzno, samovšečno, kratkovidno, brezčutno in bedasto. Če nebi v nemških in srbskih družinah ( ne samo pri teh dveh narodih) prevladoval idiotizem patriarhalne starohovlade, ki se je utrjevala z udarci, nebi nikoli cele množice ljudi – ovc sledile takim norcem, ki jih peljejo v propad.Vsak brezvestni tiran (Stalin, Mussolini, Idi Amin, Husein, itd.) vpreže izrinjene bojazni otrok, ki so jih nekoč pretepali, otrok, ki očetov nikoli niso smeli obsojati in jih še danes ne morejo in so očetom, kljub prestanim mukam, še vedno zvesti. Gospod, ki hoče pomagati drugim ljudem v stiski, je sam ostal le majhen deček, ki še vedno upa, da bo nekoč spremenil svojega očeta, tirana, v ljubečega očeta, ki mu je ostal nepreklicno zvest . Zato pa zdaj sam propagira sadizem in mu tudi nikoli ne bo jasno, da pretepanje, v katerikoli obliki in s katerimkoli namenom, ni in nikoli ne more biti združeno z ljubeznijo. Kot bi rekla Alice Miller: »Vsak udarec ali klofuta malo bolj zapre srce«.  Nasilje in ljubezen ne gresta z roko v roki in skupaj pomenita zelo bolno povezavo. To lahko prezre le čustveno slep človek.

Gospod psihoterapevt bi se lahko kaj učil od znamenitih žensk iz zgodovine.Pedagoginja Ellen Key je trdila (že leta 1908) v svoji znameniti knjigi, da sama doživi fizično bolečino pri dotiku roke z nekom za katerega ve, da tepe svojega otroka. Menila je, da staršem, ki tepejo svoje otroke in ta svoja dejanja licemerno opravičujejo, kot vzgojna, primanjkuje samonadzora, inteligence (danes bi rekli čustvene inteligence), potrpljenja in imajo pomanjkljivo dostojanstvo (udarci ubijajo osebno dostojanstvo). Alice Millerjeva pa je dobro vedela (kar večina vneto tlači in zanika), da so udarci , uporabljeni nad svojimi otroki, le posledica pozabljenega trpinčenja  v lastnem otroštvu: »Pretepeni, mučeni, poniževani otroci, ki jim nikoli ni stala ob strani priča, ki bi jim pomagala, so praviloma pozneje zelo strpni do krutosti starševskih figur in očitno brezbrižni za trpljenje zlorabljenih otrok«. In med te žal spada tudi precej psihoterapevtov (ne le duhovnikov), kot tudi mnogih drugih, ki bi naj pomagali žrtvam zlorab in očitno tudi omenjeni gospod ni nobena izjema. Postal je zagovornik zla, je pa trdno prepričan o svojih humanih namenih. Zelo tipično.