Moj angel

Obiskovala sem srednjo šolo na obali, ekonomsko. Bila sem vzorna učenka, odličnjakinja, kar je mojemu očetu predstavljal velik problem. Nikoli nisem vedela, zakaj. Sprašujem se, kolikokrat bi bila tepena, če bi komaj izdelala razred ali ga sploh ne bi, če sem dobila poniževalne besede in udarce za odlične ocene? V začetku četrtega letnika sem izvedela, da sem noseča. Začuda, očetu ni bil to problem, verjetno zato, ker je moža poznal, drugače bi bila verjetno ob glavo. In tukaj se je začela moja bitka z življenjem. Začela sem  krvaveti in so me zadržali v bolnici. Predstavljajte si, da se vsako jutro, pred vsemi drugimi bolnicami zbujaš, ves v krvi in tečeš v kopalnico, da se očediš, ker te je sram, ker pač krvaviš. Vzroka za močne krvavitve niso vedeli. Tri mesece kalvarije, opustiti sem morala šolanje, ker sem morala ležat v bolniški postelji. Medtem se je moj bivši mož dogovoril z mojimi starši, da se poročiva. To je bilo za pričakovat, seveda. Po treh mesecih in pol so me spustili iz bolnice, čeprav me ne bi smeli, tako so mi pozneje povedali v drugi bolnici, da sem lahko šla na lastno poroko. To je bil moj najbolj žalosten dan v življenju. Na matičnem uradu, ko sem podpisovala dokumente, se je z mojim otrokom nekaj dogajalo. Iz mene je dobesedno izbruhnil, kot lava, velik kos strnjene krvi, moja poročna, bela, lepa obleka, je bila vsa krvava. Poklicali so rešilni avto in me odpeljali v porodnišnico, kjer sem čez tri dni izgubila otroka. Bil je fantek, David, ki mi ga niso hoteli pokazat, še sedaj ne vem, zakaj, ne vem, kje je pokopan, objokujem ga že 30 let v sebi.

Novorojenček je brez vsakega dvoma najčudovitejša, najbolj osupljiva, najbolj in popolnoma neprimerljiva reč, ki se je sploh kdaj zgodila v celotni zgodovini tega planeta. (Irvin S. Cobb)

Leto dni pavziranja v srednji šoli, naslednje šolsko leto sem nadaljevala četrti letnik z drugo generacijo. Ker se s taščo nisva razumeli, sva se z možem preselila k mojim staršem. Ogromna napaka. Oče je še vedno, kljub temu, da sem bila poročena, še vedno izvajal nadzor nad mano. Po njegovem, sem se spet preveč učila. Meni se je splačalo, na maturi sem napisala najboljše ocenjeno knjigovodstvo nalogo, po mnenju računovodskih delavcev Slovenije in dobila denarno nagrado. Kako mi je uspelo, ne vem, kajti moja glava je bila vse prej kot na maturi, med tistimi štirimi urami pisanja maturitetne naloge, saj me je oče dan prej pretepel, ker sem preveč časa posvečala učenju in ne varstvu nečakinje, ki so mi jo kot zanalašč dali v varstvo, čeprav so vedeli, da se moram pripravljati na izpite. Ja, pred možem sem skrivala, da se je oče znesel nad mano. Na maturo sem prišla vsa objokana, vendar sem vedela, da moram odlično izpeljat vse skupaj. In sem. Bila se ponosna sama nase.

No, takoj zatem sem se zaposlila, odselila od staršev na svoje, rodila svojega prvega otroka, to je moja starejša hčerka, ki me enostavno še danes ne mara. Ko sem zanosila z drugim otrokom, me je postalo zelo strah, saj sem z njo zanosila na isti datum kot je Davida. Spraševala sem se, kaj bo s tem otrokom, ki ga nisva načrtovala, kar prišel je in zdelo se mi je nemogoče, da se bo rodil na isti dan kot bi se moral roditi David. Celo nosečnost sem preživela v strahu. Ko sem rodila in je bila deklica zdrava, sem vedela, da je to plačilo za vse moje trpljenje, čutila sem, kot bi se David reinkarniral v hčerki. Nisem se motila, saj je ta deklica zrastla v pošteno, pridno, odgovorno, lepo dekle in s katero v 25. letih ni bilo dneva, da si ne bi stali druga drugi ob strani, razumeva se in radi se imava.

Med nama je neka čudna vez, ki je ne znam opisat, sama mi reče, da David deluje skozi njo. Pred par leti sem hotela narediti samomor, ker se mi je pač življenje sesulo in nisem videla več smisla se trudit. Hči je živela takrat pri fantu, na drugem koncu Slovenije. Spomnim se, da sem prišla iz službe, se usedla na balkon, razmišljala, jokala in se odločila, da naredim konec. Vzela sem dosti preveč tablet, ki mi jih je predpisala psihiatrinja, ki sem jo obiskovala, ker se nisem mogla rešiti vpliva otroštva na mojo psiho. Telefon je zvonil v eno. Pozneje sem videla, da me je hči neprestano klicarila, vendar ni bilo ne volje ne moči, da bi se oglasila. Pozneje mi je povedala, da je čutila, da je z mano nekaj narobe. Poklicala je na 113 in jih prosila, da gredo na moj dom pogledat, če je z mano vse v redu. Na vhodnih vratih je zvonilo in v omamljenosti, ko so mi že pojemale moči, sem se nekako privlekla do vrat in tam sta stala dva kriminalista. Ni mi bilo jasno, kaj delata pri meni, saj sem izgubila čut za realnost. Ja, rešili so me, po zaslugi hčerke, ki je bila tako oddaljena od mene, pa v resnici tako blizu. Vedno mi pravi, da sta z Davidom moja angela varuha in da me čuvata. S čim sem si to zaslužila? Nekoč je hčerka komunicirala z enim, pravijo mu “medij”, ki ne nje ne mene ni poznal. Vse kar ji je povedal o mojem življenju, je držalo, celo to, da David bdi nad mano in da me je rešil gotove smrti, ker je deloval skozi hčerko in ji dal vedeti, da mora enostavno poklicati pomoč. Saj ne da stoodstotno verjamem v to, vendar tisti dan, ko sem želela, da je moj zadnji, je bila na delu višja sila.

Bog nam je poslal otroke še iz nekega drugega razloga, ne zgolj zato, da rasa ne bi izumrla – da bi nam zrasla srca; da bi postali nesebični, polni prijaznega sočutja in ljubezni; da bi priklical na dan vse naše sposobnosti za večjo uspešnost, da bi napeli vse sile; in da bi okrog ognjišč zrli v jasne obraze; srečne nasmehe in ljubeča, nežna srca. (Mary Howitt)

Takih trenutkov je ogromno, ko mi zmanjka volje za boj. Vendar me pri življenju drži ta otrok, misel nanjo mi preprečuje, da bi si sodila in jo zapustila. To je moj angel varuh, ja, ljubim to bitje bolj kot vse na tem svetu in ji želim vse najboljše. Zanjo si želim, da bi živela brezskrbno. Pa ne zahteva nič od mene, želi si le, da sem v njenem življenju. Mislim, da sem jo lepo vzgojila. Smili se mi, ker praktično od ločitve naprej, bila je še osnovnošolka, živi življenje odrasle ženske, ki je zamudila svojo mladost, ker je morala poskrbeti prej za vse drugo kot za zabavo. Močna osebnost je, spoštuje sebe in tiste, ki spoštujejo njo, je skromna in vedno pripravljena pomagat drugim, delavna in pri svojih letih uspešna poslovna ženska. Ponosna mama sem. Ker sem se ločila od njenega očeta, so ji sorodniki obrnili hrbet in jo zaznamovali za celo življenje. in to samo iz razloga, ker je živela z mano in ne z njim. Žalostno, kako ljudje delajo otroku krivico. Pa se ne obremenjuje s tem, pač je ne marajo in je prekinila tudi sama stike z njimi. Ima samo mene. Le kako naj zapustim to bitje – to pomislim, ko me mine vse in bi najraje naredila konec… Zato sem še tukaj, zato se borim in vem, da moram stati ob strani svojemu angelu.Ali ste uspešen roditelj, presodite po tem, ali se vaši otroci čutijo varne, zaželene in ljubljene. (H. Jackson Brown jr.)

Ali ste uspešen roditelj, presodite po tem, ali se vaši otroci čutijo varne, zaželene in ljubljene. (H. Jackson Brown jr.)

Avtor: Elis