Osebnost – prazna lupina

Ko včasih čakam avtobus na glavni postaji v Ljubljani, si vzamem čas in opazujem ljudi, ki drvijo mimo mene. Različni obrazi, različne podobe, majhni, veliki, suhi in okrogli. Različne obrazne mimike, jeza, jok, smeh … Toliko drugačnosti, že samo v naši zunanjosti. Kaj pa naša osebnost? In vprašanje kdo smo? Osebnost izhaja iz grške besede »persona«, ki pomeni »maska«. Maska naših trajnih značilnosti po katerih se med seboj razlikujemo in nas dela edinstvene.

»To be, or not to be: That is the question.«
William Shakespeare

Eno iz med najbolj poznanih povedi v svetovni književnosti, ki življenje bitij postavlja v dvomljivo fazo. Si ustvariti osebnost in postati ne samo kaj, temveč nekdo, ni ravno mačji kašelj. Sliši se preprosto pa vendarle se veliko ljudi bojuje z raznimi duševnimi motnjami, depresijami in samokritičnostjo. To pa ravno zaradi tega, ker ne najdejo notranjega miru ali notranjega jaza. Naša osebnost je razdvojena. Zunanji jaz, dela po pravilih, normah in vrednotah socializirane družbe. Naš Notranji jaz pa temelji, po nečem bolj globljem. Predstavlja nas kot osebo z duhom in dušo, biti to kar si je težko, ker družba vedno znova izpodriva, tvoj ideal. Življenje je kot bojno polje, kjer se med seboj bojujeta dve sili. Kdo bo zmagal pa je odvisno od nas.

Postanemo nekdo, ki v resnici niti ne obstaja. Nekdo, ki so ga ustvarila pravila. Toda zakaj ne bi bili mi to, kar smo. Pokazati ljudem svojo pravo stran. Biti nekdo, ki ima svojo osebnost, svoje razmišljanje. Razsvetliti svet z resnico in povedati na ves glas, kdo ste. Zato ne potrebuješ nič drugega, kot samo biti in obstajati. Družba ustvarja različne predsodke o tem kaj smo lahko in kakšni moramo biti. Že res, da neke omejitve morajo obstajati, drugače bi na svetu nastal kaos. Kar pa ne pomeni, da kot posameznik ne bi mogli živeti svojega življenja, svoje sanje in seveda BITI. Če ne bomo razmišljali bomo postali roboti, ti pa kot veste delajo na ukaz. Ko se pogledamo v ogledalo vidimo samo napake, ki pa jih drugi, da veste ne vidijo. Preveč smo samokritični. Resnični uničevalec svojega življenja smo mi sami. Nihče drug ne postavlja toliko predsodkov, kot si jih človek sam.  Preden se človek pogleda v ogledalo, mora biti prepričan, da se spoštuje in da se ima rad, kajti ta majhna gesta, ki jo lahko podarimo samemu sebi, nam lahko prinese zadovoljstvo ter občutek sprejemanj samega sebe. Kar pa koristi pri našem osebnostnem razvoju. Kar je bistvo tistega našega biti.

Zato, ljudje, možgane na »on« in gremo svojim ciljem naproti. To zmoremo vsi!